Vodikov peroksid (vodikov dioksid) H2O2

Ozon je oblika kisika, ki ima v naravi namesto dveh, tri atome kisika - O3. Ozon se tvori visoko v atmosferi pod vplivom sončnih žarkov, zato nastaja le preko dneva in ker je težji od zraka, prične padati proti tlom. Kadar je na Zemljinem polu dolgotrajna noč, ozona preprosto ni. V bistvu je ozonski plašč odvisen predvsem od sončne aktivnosti, bolj ko je sonce aktivno, več ozona nastane. Vsi vemo, da nas ta plinski plašč ščiti pred smrtonosnimi UV žarki. Ozon se veže na vsakega polutanta (delci nesnage v atmosferi), na katerega naleti na svoji poti proti tlom, zato poleti včasih poslušamo opozorila, da je je v naših mestih ''prevelika koncentracija ozona'' in nam svetujejo, da se zadržujemo v zaprtih prostorih. Dejstvo je, da to ni čisti ozon (ker se je oprijel delcev nesnage) temveč je ozračje preveč onesnaženo, predvsem zaradi avtomobilskih izpuhov.
Kadar ozon na svoji poti proti tlom naleti na vodne molekule, nastane vodikov peroksid. Vsakdo, ki se ukvarja z gojenjem rož ve, da te najbolje uspevajo, če jih zalivamo z deževnico. V deževnici je namreč vodikov peroksid, ki vitalizira rastline. Ker pa je ozračju vse bolj onesnaženo, se tvori vse manj vodikovega peroksida in posledično deževnica vsebuje vse manj te oblike kisika, zato rastline vse slabše uspevajo. Rastline imajo v sebi vse manj kisika, torej preko hrane dobivamo vse manj življenjsko pomembnega plina.
Kmetovalci zato z vodikovim peroksidom škropijo svoje pridelke za boljšo rast (0,5 l - 3,5 l 35% H2O2 pomešanega s 100 litri vode/1 ha), poleg tega je to izredno učinkovit insekticid.
Vodikov peroksid je brez vonja in barve, ima pa okus. V nepredušni posodi, v temi in v hladu, je zelo obstojen, saj po enem letu na ta način izgubi zgolj 10% učinkovitosti. Lahko pa ga tudi zamrznemo. Ob stiku z drugimi snovmi pa hitro razpade, izgubi en atom kisika in nastane voda.
Sproščen atom je zelo reaktiven, imenujemo ga prosti radikal. O nevarnostih prostih radikalov za naše zdravje (starostni procesi) lahko beremo v časopisju vsak dan. Toda avtorji teh člankov pozabljajo na dobro stran teh radikalov, saj prav ti uničujejo za nas škodljive bakterije, viruse in glive.
V resnici celice, ki so odgovorne za eliminacijo škodljivih mikro-organizmov, izdelujejo vodikov peroksid, da bi oksidirale nevarne tujke v telesu. Ko opazujete vodikov peroksid, ki pride v stik z okuženo rano, se ta prične peniti, kar pomeni, da oddaja kisik, s katerim uničuje prisotne bakterije. Sposobnost naših celic, da proizvajajo H2O2, je bistvenega življenjskega pomena, torej ni nekaj nezaželenega ali pa nezaželen stranski produkt, temveč osnova zdravja.
V zadnjem času znanstveniki ugotavljajo, da potrebujemo vodikov peroksid še za druge kemične procese v telesu. Na primer, vemo, da C vitamin, ki se bori z vnetnimi procesi, proizvaja vodikov peroksid, ta pa vzpodbuja produkcijo prostagladinov. Tudi lactobacillus v črevesju in vagini proizvaja vodikov peroksid, s čimer preprečuje nastanek bolezni v črevesju, vaginitis, vnetje mehurja in druge bolezni.

Kadar se na rovaš lactobacillusa prekomerno razvijejo škodljive bakterije v črevesju in vagini, lahko pripravimo dezinfekcijski pripravek. Tri jušne žlice 3% vodikovega peroksida zmešamo z enim litrom destilirane vode in speremo črevo (klistir preko anusa) ali vagino. Ne smemo pozabiti na obnovo črevesne flore, da uspeh zadržimo!
Pomembno se je zavedati, da so človeku prijazne bakterije aerobne (potrebujejo kisik), škodljive pa ne uspevajo v okolju bogatim z kisikom (vodikov peroksid). To mnogo kateri zdravilci (pa tudi zdravniki) spregledajo.
Vsi se strinjamo, da se vodikov peroksid tvori v celicah in da je to izrednega pomena za naše zdravje. Nedvomno je vodikov peroksid učinkovit pri zunanjih infekcijah. Sporno pa je intravenozno in oralno jemanje te snovi. O tem se prepirajo že desetletja, verjetno se bo ta debata nadaljevala tudi v bodočnosti.
Moram priznati, da sem bil tudi sam sprva skeptičen. To me je pognalo, da sem pričel raziskovati, opravil veliko kliničnega posla in eksperimentov. In čeprav bo večina ljudi ostala prepričanih, da vodikov peroksid ni varen, sem sam prepričan v nasprotno. In kar je najlepše pri vsem tem - je popolnoma varen in poceni - zadeva učinkuje!
Nihče popolnoma ne razume, kako vodikov peroksid deluje. Vemo, da ima polno kisika ( 1 l 35% H2O2 vsebuje 120 l kisika), steklenička (2,5 dl) 3% vodikovega peroksida vsebuje 2,5l kisika. Poznano nam je, da če vzamemo vodikov peroksid oralno ali pa IV, se vsebnost kisika v tkivu in krvi dramatično spremeni.
Včasih so znanstveniki menili, da je to zvišanje kisika nastalo preprosto zato, ker se je sprostilo več kisikovih molekul. Zdi se, da temu ni tako.
Samo majhna količina zelo razredčenega H2O2 sploh preide v telo. Ta majhna količina kisika ne more biti izključno zaslužna za tako dramatično spremembo. Dr. C. Farr, vnet zagovornik intravenozne uporabe, je odkril drug možen odgovor. Ugotovil je, da vodikov peroksid vzpodbudi encimske sisteme po vsem telesu. To sproži pospešene metabolične procese, povzroči razširitev ozkih arterij in pospeši krvni pretok, zviša distribucijo in konzumacijo kisika ter zviša telesno temperaturo (Zaključki: International Conference on Bio-Oxidative Medicine 1989, 1990, 1991).
Šele začeli smo spoznavati, kako v bistvu vodikov peroksid deluje. Leta 1920 je bil v angleški zdravstveni reviji Lancet objavljen članek, da je bila IV infuzija zelo uspešna pri zdravljenju pljučnice pri epidemiji po koncu 1. svetovne vojne. V 40-tih letih je oče R. Willhelm, pionir pri promociji vodikovega peroksida, poročal o uspešnem zdravljenju, ki so ga na široko uporabljali pri zdravljenju različnih bolezni, od mentalnih boleznih, ki so bile posledice bakterijske infekcije, pa vse do kožnih bolezni in poliomelitisa.

Kljub temu je bilo v zadnjih 25-tih letih objavljeno preko 7.700 člankov o vodikovem peroksidu. Več tisoč pa jih je bilo objavljenih v revijah alternativne medicine. Število bolezni, ki se jih da pozdraviti, je neverjetno veliko. O opaženih nevarnostih in drugih stranskih učinkih ne obstaja veliko poročil, pa še ta so dokaj kontradiktorna.

Oglejmo si nekaj primerov, ki so pokazali odlične rezultate pri terapiji z vodikovim peroksidom. Obstajata dve metodi oralne uporabe H2O2. V večini primerov ima oralno jemanje odlične rezultate, emfizem pa je bolezen, kjer je IV jemanje odrešujoče.
Z uničenjem alveolov (majhni žepki zraka v pljučih) nastane emfizem. To je lahko posledica vdihavanja kemičnih hlapov in drugih škodljivih snovi, večinoma pa nastane pri kadilcih. S slabšanjem bolezni pacient vse težje diha. Invalidski voziček in kisikova jeklenka sta edina pomoč za hudo bolnega. Pomanjkanje kisika povzroči, da prične srce hitreje utripati. To privede do zvišanega tlaka, razširjenega srca in na koncu do njegove odpovedi.
Klasična medicina ne nudi kaj dosti za zdravljenje emfizema. Ne obstaja zdravilo. V najboljšem primeru medicina skrbi, da ne nastanejo hujše komplikacij Oče Willhelm je ustanovil neprofitno organizacijo "Educational Concern for Hydrogen Peroxide" - ECHO, ki osvešča širše množice o dobrobiti zdravljenja z vodikovim peroksidom.
Da bi opravili več znanstvenih raziskav, ne obstaja ekonomski interes. Je preveč poceni in se ga ne da patentirati.
e, ki bi lahko povzročile prezgodnjo smrt. Terapija z vodikovim peroksidom pa lahko ponudi dosti več.
Če damo v sobni vlažilec mešanico vodikovega peroksida in destilirane vode (3 dl 3% H2O2/4l vode), bo ponoči dihanje prizadetega dosti lažje. Toda prava stvar je IV aplikacija vodikovega peroksida. Uspešno očisti notranje stene pljuč in popravi zmožnost normalnega dihanja.
To trdijo vsi, ki so zdravili emfizem in kongestivne težave pljuč, seveda skupaj z dr. Farrom. V nekaj minutah prične v pljučih vodikov peroksid brbotati med notranjo plastjo opne pljučnih resic in akumulirane sluzi.
Pacienti pričnejo izkašljevati sluz, ki se je nabrala v pljučih. To izločanje nadzorujemo preprosto s tem, da prenehamo dajati H2O2, ali pa ga dodajamo.

Ko vodikov peroksid očisti stene pljuč in uniči bakterijska vnetja, pacient zopet pridobi sposobnost, da zadiha bolj normalno. Vseskozi dobivamo poročila od pacientov, ki so tako izboljšali dihalne sposobnosti, da ne potrebujejo več invalidskega vozička in jeklenke s kisikom.
Če bi vodikov peroksid bil uspešen zgolj pri emfizemu, bi še vedno veljal za enega največjih odkritij vseh časov. Na srečo pa je uspešen pri zdravljenju še mnogih drugih boleznih. To se doseže z zvišano vsebnostjo kisika v tkivu. Če pobližje pogledamo, kako smo zmanjšali dotok zunanjega in notranjega kisika, se bomo zavedali, kako pomemben faktor je to.
Učili smo se, da je v idealnih pogojih v zraku 20% kisika. V zadnjem času se slišijo poročila, da je v onesnaženih mestih raven kisika padla zgolj na 10%. (Že prej sem povedal, da s padavinami na zemljo pade vse manj vodikovega peroksida, ker se veže z onesnaževalci v zraku). Vsem je že jasno, da je z redčenjem deževnega gozda po vsem svetu kisika vse manj. Tudi zmožnost vnosa kisika v telo preko hrane je vse manjša. Kloriranje vode iz nje odstrani kisik. Kuhanje in industrijsko pripravljena hrana zmanjša vnos kisika. Pretirana uporaba antibiotikov uničuje črevesno floro, ki proizvaja kisik. Dr. Johanna Budwig je dokazala, da lahko celice dobijo več kisika, če uživamo nenasičene maščobe. Na žalost so te maščobe nezaželene v prehrambeni industriji, ki uporablja sintetične maščobe in nevarne postopke, kot je to hidrogenizacija, da bi podaljšali uporabnost maščob.
Iz vsega tega jasno sledi, da naša potreba po kisiku ni zadovoljena. Kar nekaj pogostih bolezni je v direktni povezavi z pomanjkanjem kisika. Astma, emfizem (KOPB) in druga pljučna obolenja so v vzponu, predvsem v onesnaženih mestih. Rak v vseh oblikah še naprej narašča. Težave z imunskim sistemom se širijo po vsem planetu. Kronična utrujenost, "Yuppie Flu" in stotine čudnih viroz, postajajo naš vsakdanjik.
Ironija je, da nova ''čudežna'' zdravila in dodatki k prehrani, ki jih uporabljamo za zdravljenje prej omenjenih bolezni, delujejo tako, da skušajo zvišati kisik v celicah (največkrat z tvorjenjem H2O2). Koencim Q10 je eden takih čudežnih hranil, ki pomaga nadzorovati intercelularno oksidacijo.
Organski germanij, o katerem je toliko slišati v zadnjem času, tudi zviša raven kisika v celici. Tudi take snovi, kot sta niacin in E vitamin, zvišajo dostopnost kisika s tem, da širijo žile.
Vodikov peroksid je edina snov med mnogimi snovmi, ki pomaga nadzorovati vnos kisika v celice. Njegova prisotnost je življenjskega pomena tudi za mnoge druge funkcije v telesu. Je nujno potreben za tvorjenje hormonov ščitnice in spolnih hormonov.

Navodila za zdravljenje z vodikovim peroksidom.
Opomba: vodikov peroksid mora biti namenjen za živila, brez vseh dodatkov - stabilizatorjev. Če je vaš 35%, potem ga je potrebno redčiti z destilirano vodo v razmerju 1:10, da dobimo 3-3,5% raztopino.

1. dan pričnite z tremi kapljicami (nabavite si kapalko), jemljite 3x/dan (najbolje učinkuje na prazen želodec - 1 uro pred obrokom, ali pa 3 ure po obroku).
2. dan jemljite 4 kapljice 3x/dan. Vsak dan dodajte 1 kapljico na odmerek, ko dosežete 10 kapljic, vsak dan zvišate po 2 kapljici na odmerek (3x/dan). Po treh tednih prenehamo.

Vzdržujemo lahko tako, da na vsaka dva dneva zaužijemo 25 kapljic/dan (1. teden), potem 25 kapljic vsake tri dni (2 tedna), nato na 4 dni (3 tedne). Nato lahko zmanjšamo na 5-15 kapljic/teden, odvisno od našega počutja.
Osebe, ki imajo hujše obolenje, naj jemljejo 25 kapljic, 3x/dan (1-3 tedne), potem pa zmanjšajo na 2x 25 kapljic/dan, dokler težava ni odstranjena (lahko do 6 mesecev).

Oboleli za kandido pa naj pričnejo z 1 kapljico, 3x/dan, potem zvišajo na dve kapljici/dan, dokler ne dosežejo 3 kapljice, nakar sledijo zgornjim navodilom.

Preden pričnete s terapijo, se prepričajte, ali je vodikov peroksid namenjen v živilske namene, kajti lahko ima strupene stabilizatorje, kar je nevano predvsem pri resnejših oblenjih (npr. rak), kjer se je treba struenih snovi popolnoma izogniti.

''Hydrogen Peroxide - Curse or Cure?''
Avtor: Dr. David G. Williams

Prevedel in uredil: N.K.