Zakaj je zgodba o navezi HIV – AIDS zgrešena?
Gallova* hipoteza, da HIV ubije celico gostiteljico - v tem primeru T-celice (ubijalke), je netočna: noben retrovirus ne ubije gostitelja,Virusi, ki povzročijo rakaste celice, ne ubijejo gostiteljico, kajti potem se rak ne bi razširil. *(Robert Gallo si deli zasluge za odkritje virusa HIV skupaj s Francozom Lucom Montagneirom)
HIV okuži/pokonča 1 od 1.000-100.000 T-celic (T-celice imenujemo tudi celice ubijalke, kajti te vseskozi uničujejo patogene mikroorganizme v našem telesu). T celice se razmnožujejo po stopnji 5% na dan, kar HIV-u matematično ne omogoča njih uničenje. Gallo ni mogel dokazati, da v T- celicah obstaja virus. Zakaj? Ker jih tam pač ni. Da bi uničil T- celice, bi jih virus moral pobiti vsaj 50%! Skladno z njegovo teorijo, bi v primeru ureznine pri britju, človek kaj hitro umrl.
V zdravem telesu imamo od 50 do 100 retrovirusov vsak dan, HIV pa se obnaša tako kot ostali in vsebuje iste gene. Zakaj potem tudi ostali retrovirusi ne povzročajo AIDS? Za to trditev ne obstaja genetska razlaga.
Za HIV trdijo, da je počasen virus - tak retrovirus pa ne obstaja. Trdijo, da lahko prične delovati šele čez 10-20 let, torej bi moral hibernirati, migrirati, se deaktivirati in mutirati. Teorija se naslanja na Epstein-Barr virus, ki povzroča Burkittov limfom in na herpes - prvi se lahko pokaže šele 10 let po okužbi, drugi pa se občasno pojavlja. Toda ta dva virusa sta ves čas aktivna in povzročata specifične simptome. HIV pa naj bi povzročil 30 različnih bolezni, 10 let po okužbi, nobena od teh bolezni pa ni direktno povzročena od HIV-a.
Virusi povzročijo bolezen v nekaj dnevih, tednu ali dva, najkasneje v enem mesecu. Čas je določen matematično, saj virusi potrebujejo čas za razmnoževanje. Če se okužba ne pokaže v 3 tednih, potem ta virus ne povzroča bolezni.
HIV se je hitro pričel širiti, saj ga v ZDA leta 80 sploh ni bilo, nato pa je okužba hitro napredovala, torej nov virus? Ne, že William Farr v 19 .st. je postavil zakon, da se mora okužba s strani novega virusa širiti eksponentno, kar se v primeru HIV-a ni zgodilo - to pomeni, da je ta virus star, starejši od ZDA.
HIV ne zdrži Kochov postulatov:
- organizem se mora nahajati v vseh primerih bolezni (aktivna rast in velika količina)
HIV se v 10-20% primerih AIDS-a ne nahaja, v ostalih pa le v majhnih količinah in še to spečih
- mora biti izoliran iz gostitelja in rasti v čisti kulturi
V tem primeru nekoliko sledi postulatom, toda potrebna je velika količina celic; za rast v kulturi pa potrebuje kemično spodbudo
- mora povzročiti isto bolezen, če se ga zanese v novega zdravega gostitelja
Eksperimenti na primatih tega ne potrjujejo, tudi v primeru nesreč, to ni bilo opazno, razen če so jemali zdravilo AZT. Nek ameriški zdravnik si je demonstrativno že dvestokrat vbrizgal injekcijo z virusom HIV, pa mu zaenkrat ni nič, je zdrav in čil!
- v novem gostitelju se mora zopet hitro širiti
Gallo trdi, da so Kochovi postulati zastareli, toda do sedaj so v zgodovini vsi škodljivi mikroorganizmi test prestali, razen v primeru *skorbuta, beri-beri, pelagre, SMON (Japonska) in virus raka (onkovirus) ter seveda HIV/AIDS.
*(skorbut nastane zaradi pomanjkanja vitamina C; beri-beri zaradi pomanjkanja vitamina B1; pelagra zaradi kroničnega primanjkljaja niacina – B3; onkovirus -virusi, ki naj bi povzročali nastanek raka)
AIDS ostaja še vedno v istih rizičnih skupinah:
moški homoseksualci -62%
narkomani (injekcije) - 32%
hemofiliki - 1%
transfuzija - 2%,
skupaj 97%
Če bi HIV povzročal AIDS, potem bi bolezen morala v ne-rizičnih skupinah vsako leto okužiti 3% te populacije.
Ameriška vojska je za leto 1996 podala rezultate za rekrute, ki so imeli HIV: polovica je bilo žensk in polovica moških. Torej je HIV razdeljen po spolu na pol-pol. Zakaj je kar 90% AIDS bolnikov potem moških?
Razširjenost AIDS-a po svetu je presenetljiva. Vzemimo za primer, če bi v Indiji izbruhnila kolera, istočasno pa tudi v Hondurasu, bi bila stopnja obolelosti v obeh državah podobna. V primeru AIDS-a pa temu ni tako, saj je bolj razširjen v razvitih ZDA in v Evropi. v ZDA je HIV prisoten pri 90% obolelih za AIDS-om, v Afriki pa zgolj pri 10%. V ZDA je AIDS primerov 90% moških, v Afriki pa je razmerje pol-pol!
Na tisoče ameriških narkomanov zboli za tuberkulozo, kaheksijo, pljučnico in celo za pomanjkanjem CD4-T-celic, tako kot tisti, ki so okuženi z HIV-om. Te bolezni so pri zasvojencih opazili že daljnega leta 1898.
Mikrobiolog dr. Kary Mullis, prejemnik Nobelove nagrade leta 1993 za razvoj tehnike v mikrobiologiji imenovane PCR, ki znanstvenikom omogoča, da vzamejo zelo majhen vzorec DNK-a in to sekvenco poljubno replicirajo, naredijo njih kopije. Prvič se je to uporabilo za detekcijo virusov v tkivu okuženih ljudi. Mullis je vprašal Luca Montagniera* - odkritelja HIV-a - kje so znanstvene reference za trditev, da je HIV povzročitelj AIDS-a. Ta je v odgovoru priznal, da te reference ne obstajajo. V resničnem svetu bi nek znanstvenik, ki bi odkril, da HIV povzroča AIDS, zaslovel po vsem svetu, toda takega junaka ni, ker še nikomur ni uspelo dokazati te hipoteze. Kljub temu na sto tisoče znanstvenikov in zdravnikov trdi, da je temu tako. Podlaga za trditev, da je HIV povzročitelj AIDS-a, je zgolj izjava "soodkritelja" HIV-a Roberta Galla: -" Odkril sem virus HIV in ta povzroča AIDS". Ta njegova izjava nima znanstvene podlage, kljub temu se je ta teorija uveljavila po vsem svetu.
*(L.Montagnier – odkritelj HIV-a je kasneje priznal, da HIV ne povzroča AIDS!)
Obstaja verjetno nešteto retrovirusov in pojavljajo se novi. Pred 10.000 leti so imeli ljudje le majhno število teh virusov, zaradi močno povečanje populacije in interakcij med njo, prihaja do izmenjave virusov med ljudmi. Ti retrovirusi se dostikrat skrijejo v celicah, kjer se množijo, nato pa izbruhnejo na plan. Naš imunski sistem to v večini primerov z lahkoto obvlada-nevtralizira. Toda če ima neka oseba že močno načet imunski sistem, lahko zaradi teh dokaj neškodljivih virusov pride to zdravstvenih problemov, zato lahko hudo zboli. Naš imunski sistem je še dokaj neraziskano področje, zato je mnogokrat težko reči, zakaj nek človek zboli, drugi pa ne.
Čeprav je bilo evidentno, da za AIDS-om zbolevajo predvsem narkomani in moški homoseksualci, so uradne institucije pričele trditi, da se bo ta bolezen razširila po vsej populaciji (brez kakih dokazov). Zakaj? Ker so si te iste institucije želele s strani države prejeti denar za nove raziskave, kajti Nixonova 'Vojna proti raku' ni prinesla želenih rezultatov (uspešnega zdravila) in je s tega naslova pritekalo vse manj denarja. Kar naenkrat smo torej postali vsi ogroženi od te nove "Kuge 20.stoletja", kot so AIDS poimenovali. Homoseksualnost in prešuštvo pa je že davno tega bilo ožigosano v Bibliji. To je bila voda na mlin verskim gorečnežem, ki so v božjem gnevu žugali vsem tistim "spolnim izprijencem" v naši družbi (predvsem v ameriški).
Kdorkoli iz znanstvene srenje dvomi v celotno teorijo AIDS-a, bo slej ko prej postal izobčenec, kot se je to že zgodilo verjetno največjemu virologu na svetu - Nemcu Petru Duisburgu, ki opravlja znanstveno delo na kalifornijski univerzi Berkeley, kjer je tudi predavatelj. Njegovi kolegi se ga izogibajo, ni več vabljen na znanstvena srečanja, prav tako pa so mu občutno zmanjšali sredstva za njegovo znanstveno delo. Čeprav je član Narodne Akademije, njegovih raziskav v pomembnejših znanstvenih revijah nočejo več objavljati.
Leta 1996 so v Ameriki opravili preizkus, da se dokaže/ovrže HIV teorija kot spolno prenosljiv virus. V tej študiji so sodelovali pari, kjer je eden izmed partnerjev bil HIV pozitiven, drugi pa ne. Rezultat: zaradi rednih spolnih odnosov ni noben HIV negativen partner postal pozitiven.
AIDS je bil že prej poznan, vendar se ni imenoval s temi kraticami. Izgubo imunskega odziva so opazili pri podhranjenih ljudeh, pri nedonošenčkih, kar so opazili pri ljudeh po koncu 2.svetovne vojne, saj je bilo veliko število otrok, pa tudi odraslih, ki so imeli to okvaro. Tudi v sodobni medicini poznamo to stanje pri bolnikih, ki so prejemali kemoterapijo, ali pa pri tistih osebah, ki so jim presadili nek organ in zato prejemajo zdravila proti imunski reakciji. Enako se dogaja pri osebah, ki jemljejo rekreacijske droge, kot so to heroin, kokain, amfetamini, popersi. Večino teh drog uporablja moška homoseksualna skupnost, zato se ne gre čuditi, da je prav v tej populaciji največ AIDS-a.
Zdravila, ki naj bi zdravila AIDS v resnici to bolezen povzročajo in to v 99,5% primerih, kar je lahko preprosto najti v obstoječi literaturi. Spomniti se je treba, da je AZT nastal v 60.-tih letih za zdravljenje raka (kemoterapija), vendar so z njegovo uporabo prenehali zaradi zelo hudih stranskih učinkov. Vendar to ni nikogar motilo, da AZT ne bi razglasili kot prvo priznano zdravilo proti AIDS-u! To "zdravilo" je kasneje dobil naslednike, toda njihovo bistvo ostaja enako: uničiti HIV. Ta zdravila mora "bolnik" jemati do konca življenja (če bi kaj takega onkolog predpisal rakavem bolniku, bi ga obsodili in zaprli v ječo). Konec 90.-tih je večina bolnikov za AIDS-om umrla zaradi odpovedi ledvic, prav to pa je stranski učinek teh zdravil.
Na začetku je veljalo, da če ima neka oseba eno izmed tridesetih bolezni, ki spadajo med AIDS bolezni, hkrati v sebi prisoten HIV, potem ima AIDS. Seveda če tega nima, potem je zgolj navaden bolnik. Vendar so to kasneje spremenili in zdaj je dovolj, če ima tak bolnik HIV protitelesca! Seveda je to še ena velika neumnost, saj je v imunologiji že davno znano, da če je organizem razvil protitelesa za neko bolezen, potem smo pred njo zaščiteni. Toda v tej zgodbi je to zgolj še en nesmisel več.
Zaključek
Oboleli za AIDS-om morajo zdravila jemati do konca življenja. V ZDA vsak tak bolnik v poprečju porabi 400.000 dolarjev za zdravljenje. ZDA za boj proti AIDS-u na leto porabijo 30 milijard dolarjev, koliko denarja za to porabijo človekoljubne organizacije, ni znano. Najverjetneje so bili ameriški davkoplačevalci do sedaj osiromašeni za vratolomnih 2.500 milijard dolarjev!
V medijih je moč zaslediti, da v Afriki vlada epidemija AIDS-a. Tam ni veliko narkomanov oziroma uživalcev rekreacijskih drog kot je to v Ameriki, toda znano je, da je veliko populacije slabo prehranjene in da so sanitetne razmere slabe, zato ljudje zbolevajo za tistimi boleznimi, ki spadajo v sklop AIDS-a. Zato nekatere afriške vlade izkoriščajo AIDS paniko in mednarodnim zdravstvenim organizacijam prijavljajo primere AIDS-a, te pa jim zato finančno pomagajo. Če bi te vlade svetu sporočile, da ljudje umirajo zaradi podhranjenosti, tega denarja ne bi nikoli videli. Pametno, ne?
Vse več znanstvenikov dvomi v HIV/AIDS teorijo, enako velja tudi za zdravnike, kljub temu se ni nič spremenilo. Zakaj? Če odmislimo veliki biznis, ki mu je tak status pač v interesu, je najverjetneje bistvo v tem, da s strani uradnih institucij ni nihče pripravljen priznati napako – kako ljudem po več kot treh desetletjih razložiti, da so bile ogromne vsote denarja porabljene povsem nepotrebno in da je vsaj sto tisoč ljudi med tem umrlo zaradi „slabe znanosti“!?
AIDS panika pa v svetu še vedno vlada. Na športnih tekmah mora igralec, ki ima majhno ranico, zapustiti igrišča, da ne bi potencialno okužil s HIV-om druge sodelujoče. Kdor je HIV pozitiven, bo v življenju imel veliko problemov tako v šoli kot v službi, pa čeprav je povsem zdrav. Nasvet: ker so krvni testi za HIV zelo nezanesljivi, potem v primeru, da ste pozitivni, še večkrat nadaljujte s testiranjem, saj vam bo že kar kmalu uspelo dobiti želen rezultat, ki bo povedal, da ste negativni. To potrdilo spravite na varno.
Sorodni članki:
AIDS - HIV teorija, ki nima znanstvene podlage