Kadar dokazi govorijo NE, zdravniki pa pravijo DA

Povzetek članka izpod peresa Davida Epsteina, objavljenega v The Atlantic

Dolgo zatem, ko rezultati novejših raziskav pokažejo neustreznost določenega zdravljenja, pacienti še vedno zahtevajo zakoreninjeno prakso, zdravniki pa s tem zdravljenjem nadaljujejo. Posledica tega je epidemija nepotrebnih in neuspešnih zdravljenj.

Žilne opornice

Najprej zgodba s srečnim koncem: direktor podjetja, star 61 let, odličnega zdravja. Krvni tlak je imel nekoliko višji, drugače pa je izgledal dobro in redno se je rekreiral. Nekega popoldneva, takoj po kosilu, je šel na sprehod po hladnem vremenu, ko je nenadoma začutil bolečino v prsih. Ko se je vrnil v pisarno, je bolečina prenehala.

Zvečer je pričel razmišljati: srednja leta, visok krvni tlak, stresna služba in bolečina v prsih. Naslednjega dne je odšel k zdravniku, ki so ugotovili, da je z njegovim srcem vse v redu. Bolečina v prsih pa je lahko simptom blage angine pektoris, če srce ne prejme dovolj kisika zaradi delne zožitve arterije.

Kardiolog je priporočil, da se takoj opravi koronarni angiogram. V arterijo se preko katetra vbrizga kontrast in specialni rentgen pokaže ali obstaja kak blokada v žilah. Če bi bil izid pozitiven, potem bi mu v prizadeto arterijo vstavili stent (žilno opornico), tako da se zožitev popolnoma odpravi.

V čakalnici je poslovnež izkoristil čas in je na svojem pametnem telefonu iskal ključne besede „zdravljenje bolezni koronark“. Takoj je naletel na objave v medicinskih publikacijah, ki v takem primeru priporočajo, da naj bi bolnik najprej posegel po zdravilih, kot so to aspirin in zdravila proti visokem krvnem tlaku. Kasneje je o tej svoji najdbi obvestil kardiologa, toda ta ga je takoj zavrnil z besedami: „Opraviti bi morali več raziskav na to temo.“ Poslovnež s tem ni bil zadovoljen in je angiogram zavrnil, odšel je k svojemu zdravniku.

Ta mu je predlagal drugačen tip angiograma, več sekvenc rentgena. Test je pokazal, da je arterija delno zamašena, ni pa bilo mogoče natančno pokazati, koliko je to nevarno. Predlagal mu je isti pregled kot prej kardiolog z možnostjo vsaditve stenta. Možakar se je končno odločil, da gre nazaj k prejšnjemu kardiologu, toda ta je bil za nekaj časa nedostopen, zato je pričel iskati druge rešitve. Naletel je na Dr. Davida L. Browna, vodjo kardiovaskularnega oddelka na Washington University School of Medicine v St. Louisu. Na njunem srečanju je poslovnež povedal, da je pripravljen iti na dieto in da bi šel tudi v pokoj, če bi se zaradi tega izognil operaciji.

Dr. Brown je član združenja RightCare Alliance, ki išče načine, kako zmanjšati zdravstvene stroške in hkrati izboljšati stanje bolnikov. Dr. Brown je soavtor raziskave, ki je pod drobnogled vzela primerjavo med pacienti, ki so jim vsadili žilne opornice in tistimi, ki so se zdravili na konzervativen način. Ugotovitve: pri stabilnih bolnikih stent ni preprečil infarkta in tudi njihovo življensko dobo ni podaljšal. On pravi: “kdor ni že doživel infarkt, ne potrebuje žilne opornice”. Kot je dejal, lahko stent malenkostno omili bolečine v prsih in to je vse. Kljub temu na stotisoče bolnikov prejme stent in eden od 50-tih bo zaradi tega posega imel komplikacije ali umrl.

Brown je poslovnežu pojasnil, da je delna blokada arterije le košček večje sestavljanke, ki zgolj z razširitvijo ene žile ne bo prineslo uspeha, saj žilni sistem ni kuhinjsko korito z vodovodnimi in odvodnimi cevmi.

Naš junak je pričel jemati zdravila in shujšal 7 kg, holesterol se je močno zmanjšal že po treh mesecih.

Zdaj pa še zgodba s tragičnim koncem. 51 letni moški je uspešno okreval po zdravljenju Hodgkinovega limfoma. Toda imel je težave z dihanjem in moral je na urgenco. Mnenje zdravnikov je bilo, da je za tako stvar najverjetneje odgovorna zamašena arterija in so zato opravili angiogram s katetrom, ki je pokazal delno blokado koronarke. Vstavili so mu žilno opornico in moral je jemati zdravila za redčenje krvi, da se na stentu ne bi nabiral plak, kar je standard po vsaki implantaciji.

Toda njegove težave z dihanjem ni povzročala zožitev arterije temveč brazgotinjenje pljuč, kar je bila posledica zdravljenja limfoma. Štiri mesece kasneje so ga pripeljali v bolnico, kjer je delal dr. Brown. Zaradi resnega stanja so se odločili, da mu presadijo pljuča. Nakar so ugotovili, da bolnik jemlje prej opisana zdravila, kar je načrtovano transplantacijo onemogočilo. Malo kasneje je pacient umrl zaradi zadušitve.

V obeh primerih vidimo, da so bolnikoma kardiologi predlagali angiogram s kontrastom in posledično vsaditev žilne opornice. V prvem primeru je možakar to odklonil in poiskal konzervativnejše zdravljenje njegove težave, v drugem primeru pa je bolnik sledil navodilom kardiologa, na žalost se je ta zgodba končala tragično.

Pri tem je zaskrbljujoče dejstvo, da se tako zdravljenje priporoča kljub raziskavam, ki dokazujejo, da ta solucija ni primerna za ljudi, ki infarkta še niso doživeli.

Seveda pacient od zdravnikov pričakuje, da ti uporabljajo metode zdravljenja, ki so podprte z znanstvenimi dokazi. Kirurški posegi in predpisana zdravila se ne bi na široko uporabljali, če ne bi pozitivno učinkovali, mar ne?

Vsi zdravniki pač niso seznanjeni z najnovejšo znanostjo, spet drugi pa se zavedajo, da določena zdravljenja niso pravilna ali pa so odvečna, toda ker to prinaša veliko denarja, slabi praksi sledijo, večkrat pa to počnejo na izrecno zahtevo bolnikov.

Leta 2013 je bila v The New England Journal of Medicine objavljena raziskava 'Mayo Clinic Proceedings paper', v kateri je ducat zdravnikov iz vse države testiralo današnje klinične postopke od antibiotikov (pri klopni boreliozi ti nimajo učinka) do uporabe specialnih spužvic za preprečevanje infekcij pri kolektomiji (povzroča še več okužb). Raziskava je zajela 363 znanstvenih člankov, ki so bili objavljeni v desetletju od 2001 do 2010. 146 študij je dokazalo ali pa močno podvomilo, da so današnji zdravstveni postopki ali brez učinka ali pa slabši od prej uveljavljenih postopkov. 138 objav je potrdilo učinkovitost, 79 pa ni postreglo z zadostnimi dokazi.

Ena izmed raziskav je pokazala, da zelo učinkovita zdravila proti visokemu krvnemu tlaku v primeru sladkornih bolnikov povzroča več negativnih stranskih učinkov in da ne zmanjšajo tveganje za infarkt ali smrt bolnikov. Ta zdravila jemlje na milijone bolnikov. Izkazalo se je, da so bolj blaga zdravila proti tlaku boljša izbira.

Zelo priljubljen genetski test, ki naj bi pokazal, ali so zdravila za redčenje krvi primerna za določeno osebo, je na podlagi številnih raziskav zelo sporen oziroma neuporaben. Poznan je primer dajanje prve pomoči pri zastoju srca, kijer se je pokazalo, da je pri oživljanju srca tehnika dihanja usta na usta nepotrebna in da je potrebna zgolj masaža srca. Ovržena je tudi praksa, da rakavi bolniki, ki imajo otečene sklepe, ne smejo dvigovati bremen, to jim namreč celo pomaga.

Avstralska raziskava, ki je zajela 13.000 zdravnikov, je pokazala, da je kar 156 uveljavljenih zdravstvenih postopkov neučinkovitih ali pa za paciente škodljivih.

To stanje se najverjetneje ne bo kaj kmalu spremenilo. 1.400 močnih lobistov je v ameriškem kongresu izposlovalo zakon, ki je dosti bolj ohlapen od prejšnjega glede uporabe novih zdravil in medicinskih naprav. Predsednik Trump je nad tem zakonom navdušen in investitor Jim O’Neill, ki odkrito zagovarja uporabo nedokazanih zdravil za bolnike, ki si to želijo, je eden glavnih kandidatov za direktorja FDA (ameriške agencije za hrano in zdravila).

Ta agencija je bila ustanovljena leta 1962 z namenom, da morajo vsa zdravila slediti postopkom, ki garantirajo njihovo koristnost in neškodljivost. Zdi se, da je nova administracija to regulativo odpravila.

John Ioannidis, raziskovalec s Stanford University, je objavil študijo, katera je pokazala, da opustitev določenih praks, ki so se nedvomno pokazale kot neučinkovite ali škodljive, traja vsaj 10 let.

Onkolog Vinay Prasad, eden od avtorjev 'Mayo Clinic Proceedings paper', je kot še mlad zdravnik sodeloval pri zdravljenju ženske srednjih let, ki je imela bolečine v prsih. Po ustaljeni praksi so ji dali žilno opornico, kar je povzročilo infarkt in na koncu poškodovane možgane. Tudi dr. Adam Cifu ima podobne izkušnje. Leta in leta je spodbujal ženske v post menopavzi, da gredo na hormonsko terapijo (vsako leto je 90 milijonov žensk bilo na tej terapiji). Kasneje je neoporečno zastavljena raziskava pokazala, da je ta terapije popolnoma neučinkovita in celo zdravju škodljiva. V svoji knjigi 'Ending Medical Reversal' je zapisal, da obstaja kultura, ki nagrajuje odkritje, ne nagrajuje pa ponovitve. On pravi, da je potrebno vsako odkritje še vsaj enkrat preveriti, da bi lahko z gotovostjo potrdili osnovno odkritje.

Steven Nissen, direktor oddelka za kardiovaskularno zdravljenje na Kliniki Cleveland, pravi da se je glede žilnih opornic stanje izboljšalo in da število teh posegov upada, čeprav še vedno polovica stabilnih bolnikov v 1.600 bolnicah po vsej državi prejme stent. Pravi, da bi morali povsod uveljaviti pravilo, da zdravnik prejme enako plačo ne glede na to, ali je opravil vgradnjo žilne opornice ali pa ne. To bi bil zelo močan razlog, da kardiologi prenehajo s to prakso.

Leta 2007 so zdravniki z Kalifornijske univerze opravili eksperiment z izbrano skupino kardiologov, potem ko so jim predložili znanstvene dokaze, da je vgraditev žilne opornice v zožene arterije, v primeru stabilnih pacientov, neustrezen in odvečen postopek. Predstavili so jim fiktivni primer osebe, ki je imela vsaj eno arterijo zoženo. Potem so jim postavili vprašanje, kaj bi oni v takem primeru storili. Skoraj vsi so enoglasno odgovorili, da bi v tem primeru bolniku vstavili stent (tudi tisti, ki za vgradnjo opornice dodatno ne zaslužijo), čeprav se zavedajo prej predstavljenih dokazov. Razlog za njihovo odločitvijo lahko strnimo v 4 skupine: 1. kardiologi so se spomnili primerov, ko pacientom niso vgradili opornic in so malo za tem umrli. 2. skupina je trdila, da vgradnja stenta pomiri pacienta. 3. zdravniki so menili, da s to operacijo preprečijo morebitne tožbe proti njim, če bi pacient brez tega posega kasneje umrl (kar je v Kaliforniji povsem možno). 4. kljub dokazom kardiologi ne morejo verjeti, da vgradnja opornice pacientu ne pomaga.

Ljudje si krvotok predstavljamo kot vodovodno napeljavo, ta v resnici še zdaleč ni to. Milijoni let evolucije so tak žilni sistem gradili in ga zgradili v mnogo bolj kompliciran sistem, kot ga to vidi sodobna medicina. V tem sistemu obstaja še veliko neznank.

Zdravila proti visokemu krvnemu tlaku

Axel Pfaender

V ZDA ima vsak tretji odrasli Američan previsok krvni tlak. Hipertenzija naj bi bila odgovorna za nastanek srčnih bolezni (morilec št.1) in za infarkt (št. 3).

Sir James Black je prejel Nobelovo nagrado za odkritje zdravila proti visokem tlaku, beta-bloker, imenovan atenolol. To zdravilo je postalo standard, referenca za vsa druga tovrstna zdravila.

Leta 1977 so na Švedskem opravili raziskavo, v katero je bilo vključenih 9.000 bolnikov z visokim tlakom, nekateri so 4 leta jemali atenolol, drugi pa zdravila konkurenčnih podjetij. Rezultat:

atenolol : ostali

smrtni primeri – 234: 204

infarkti – 309:232

Poleg tega je raziskava pokazala, da sta obe zdravili krvni tlak znižali enako. Zakaj potem ti beta-blokerji, ki znatno znižajo visok krvni tlak, ne preprečijo smrt oz. infarkte? Zato so takoj zastavili drugo raziskavo, kjer so eni bolniki prejemali atenolol, drugi pa tablete iz sladkorja. Rezultat: beta-blokerji ne preprečijo smrtnega izida in tudi infarkta ne!

Mega analiza iz leta 2004 je preučila primere 24.000 bolnikov in ta je ugotovila, da jemanje teh zdravil ne zmanjša število infarktov ali smrtnih primerov, če to primerjamo z bolniki, ki ne jemljejo nikakršna zdravila.

Edina razlika je v tem, da je bolnik tik pred smrtjo imel nizek pritisk in nič več.

Toda ljudje z visokim tlakom so zadovoljni, ko vidijo, da se jim je tlak normaliziral potem, ko so pričeli jemati beta-blokerje. *To je lažni občutek, ki človeku da misliti, da je na njemu zgolj to, da redno jemlje tablete in ne, da spremeni svoj življenjski slog in si po naravni poti izboljša zdravstveno stanje, saj hipertenzija ni bolezen temveč posledica. (* Opomba urednika)

Cochrane Collaboration, mednarodna skupina raziskovalcev, je objavila, da jemanje beta-blokerjev kot glavno orožje proti hipertenziji ne priporoča, saj skoraj nima vpliva na končni izid in ne učinkuje nič bolje kot placebo.

V reviji Lancet pa so znanstveniki zapisali, da so infarkti in smrtni primeri pogostejši pri uporabi atenolola kot pri drugih zdravljenih.

Kljub temu v ZDA 33,8 milijone ljudi jemlje atenolol.

QuintilesIMS, družba, ki podaja informacije in tehnološke usluge, je napovedala, da se bo po predvidevanjih atenolol nehal predpisovati nekje v naslednjih 20-tih letih, kajti to zdravilo pač ne deluje.

APM (arthroscopic partial meniscectomy) – delna artroskopska meniscektomija

Meniscektomija spada med najbolj razširjene kirurške posege. V kolenskem sklepu meniskus skrbi za stabilizacijo. Ko se ljudje staramo, se dostikrat zgodi, da se del meniskusa odlomi, vendar ne zaradi kake akutne fizične poškodbe. APM se uporabi z namenom, da koleno ni več boleče, odlomljeni delček se odstrani. Vendar množica dokazov pravi, da ta poseg največkrat bolečine ne odpravi.

Študija, ki je bila opravljena 2013 leta v primeru 45 pacientov pravi, da je fizikalna terapija za večino bolnikov učinkovita v isti meri kot APM + f. terapija.

Na Finskem so opravilo preizkus, ko so pacientom kolena lažno operirali (napravili so majhen rez, ki so ga zatem zašili). Tako bolniki kot tudi zdravniki, ki so bili vključeni v ta test, niso vedeli, pri kom je bil poseg lažen oz. pravi. Ko so 1 leto kasneje primerjali rezultate med obema skupinama, ni bilo opaznejše razlike. Toda nekaj let kasneje so 'prave' operacije močno zvišale možnost nastanka osteoartritisa.

Vsaj 1/3 starejših od 50 let jim bo magnetna resonanca pokazala, da imajo poškodovan meniskus, čeprav ne bodo imeli nikakršnih simptomov. Če bodo tem osebam povedali, da imajo poškodovan meniskus, si jih bo večina želela, da opravijo artroskopijo, čeprav s koleni nimajo nikakršnih težav, operacija je torej povsem nepotrebna.

Toda to ne pomeni, da ta poseg ni ustrezen ali potreben, gre samo zato, da se ga premnogokrat predpiše, tudi v primerih, kjer zadostuje zgolj fizikalna terapija. Zdravniki pravijo, da če ima pacient odkrušen meniskus in mu lečeči zdravnik predlaga fizikalno terapijo namesto kirurškega posega, bodo mnogi izmed njih obletavali druge zdravnike toliko časa, dokler se jih nekdo ne bo končno “usmilil“. Zato mnogi zdravniki pravijo: „Nočemo imeti težav, takega pacienta rajši operiramo!“

Provenge – edino cepivo proti raku, ki ga je odobrila FDA

To cepivo naj bi delovalo na človekov imunski sistem tako, da bi telo samo uničilo rakaste celice pri raku prostate. Pri dokazovanju uspešnosti zdravil proti raku je težava v tem, da če po določenem času zdravilo ne zaustavi rast raka, morajo zdravniki svojim pacientom pričeti dajati klasična zdravila za tovrstno zdravljenje, drugače bi ogrozili njihova življenja. Na koncu je zelo težko ugotoviti, ali je cepivo delovalo ali ne, saj je vsak bolnik zgodba zase. FDA je zaključila, da obstaja možnost, da Provange pomaga pri zdravljenju raka prostate, vendar je težko podati končno oceno.

Verodostojnost kliničnih raziskav

Leta 2012 je skupina znanstvenikov z univerze UCLA v najbolj eminentni medicinski reviji na svetu NEJM - New England Journal of Medicine – objavila članek, povzetek raziskave, ki so ga opravili na možganih pacientov z Parkinsonovo boleznijo. Raziskava je bila opravljena na zelo majhnem številu bolnikov (7 oseb), ki so jim v možgane vsadili elektrode, preko katerih so stimulirali določene dele možganov. Izkazalo se je, da so na tak način pacientom izboljšali prostorski spomin.

Po objavi tega članka so se o tem razpisali ugledni ameriški časniki, sama revija pa je v uvodniku poudarila, da je raziskava sicer omejena na zelo majhen vzorec in da bi bile potrebne večje, dobro načrtovane raziskave, ki bi ponovile delo znanstvenikov iz Kalifornije.

Joshua Jacobs, profesor na biomedicinsko-inženirskem oddelku Univerze Columbia, se je s svojo mednarodno ekipo odločil, da ponovijo eksperiment toda na mnogo večjem vzorcu. Skozi obdobje več let so test opravili na 49 pacientih, toda na njihovo splošno začudenje, se bolnikom prostorski spomin ni izboljšal ampak celo močno poslabšal! O svojih najdbah so napisali članek za revijo NEJM, toda članka tam niso hoteli objaviti. Na vprašanje, zakaj tega nočejo objaviti, so jim odgovorili, da se naj o tem raje pogovorijo z znanstveniki z UCLE! Kasneje je njihov članek objavila revija Neuron, toda odmevnost v javnosti je bila skoraj nična v primerjavi s prejšnjim člankom UCLE.

*(V uglednih zdravstvenih publikacijah ima članek, ki govori o novih dosežkih medicine, 80% možnost, da bo objavljen, članek, ki govori o neuspešnosti nekega odkritja, pa ima zgolj 20% možnost. *Op. urednika)

V Ameriki se je skozi vso njeno zgodovino starostna meja prebivalstva višala, v zadnjih nekaj letih pa se je napovedana življenjska doba prvič znižala. Zdravstveni stroški po vsem svetu dramatično naraščajo, toda dražje zdravstvo ne pomeni več zdravja. Sodobna medicina ima zelo majhen vpliv na splošno zdravje ljudi. Za daljše in bolj zdravo življenje gredo zasluge izboljšanim tehnikam higiene in prezervacije hrane. Znanstveniki z Massachusetts General Hospital so v raziskavi odkrili, da zgolj zmerna sprememba življenjskega sloga močno izboljša zdravje. Glavni vzročniki bolezni so kajenje, pomanjkanje telesne aktivnosti, debelost, slaba prehrana, droge in alkohol.

(Ne)Uspešnost zdravljenja

Graham Walker, zdravnik urgence v San Franciscu, skupaj z drugimi zdravniki-prostovoljci, vodi spletno stran “The NNT”, katere namen je seznaniti zdravnike in bolnike o (ne)učinkovitosti zdravil/zdravljenj. NNT pomeni “number needed to treat” - potrebno število za zdravljenje. To pomeni: koliko bolnikov je potrebnih, da se zdravi z zdravili ali postopkom zdravljenja, da bi en posamezni pacient imel od tega korist. Primer izmišljene bolezni z imenom Hogwartova bolezen. Na radiu ste slišali, da novo zdravilo zmanjša možnost, da bi umrli od te bolezni za 20%, kar se sliši zelo obetavno. Toda če vemo, da od Hogwartove bolezni normalno vsako leto umre zgolj 10 od 1.000 obolelih in da če vsi oboleli jemljejo to zdravilo, potem bo zdaj umrlo le 8 oseb, kar v prevodu pomeni, da bo zgolj enemu od 500-tih prizanašena smrt. To v tem primeru pomeni, da je NNT 500 (korist od tega zdravila bo imel zgolj vsak 500-ti bolnik), kar ni slabo. Toda obstaja še eno število – NNH (“number needed to harm”) - potrebno število da škoduje. Če je v tem namišljenem slučaju ta številka 20 in da so nezaželeni stranski učinki hudi, pomeni, da bo 25 bolnikov imelo hude težave, zgolj enemu pa bo to zdravilo koristilo. Kar naenkrat to zdravilo ni več tako dobro.

Zdaj pa se vrnimo v realnost – dobro poznani aspirin. Starejše ženske, ki 1 leto vsak dan jemljejo aspirin kot preventivo za srčni infarkt, je NNT 872, NNH pa 436. To pomeni, če 1.000 starejših žensk vsakodnevno jemlje aspirin in to 10 let zapored, bo aspirin 11 ženskam pomagal, da se izognejo infarktu. Toda še enkrat več žensk bo imelo hujše krvavitve v želodcu ali črevesju, kar se ne bi zgodilo, če aspirina ne bi jemale.

Večini med nami aspirin ne bo škodoval oz. koristil. In tako je pri večini zdravil. Farmacevtske družbe in zdravniki to vedo, toda hočejo biti „ustrežljivi“ do svojih pacientov in jim predpisujejo zdravila, ki so lahko koristna ali pa celo škodljiva.

Tudi zdravila, ki so zelo učinkovita, so v soju žarometov NNT dosti manj uspešna. Antibiotiki za zdravljenje vnetja sinusov bodo uspešna pri vsakem 15. pacientu, vsak 8. pa bo imel negativne stranske učinke. Od 13-tih oseb, ki jemljejo uspavala za boljše spanje, bo le enemu med njimi tako zdravilo pomagalo (v poprečju 25 minut daljši spanec), vsak 6. pa bo imel višje tveganje, da povzroči prometno nesrečo.

Zaključek

V tem povzetku člankov lahko vidimo, da vsi mi sodelujemo v neki igri, v veri, da sodobna medicina lahko reši vse naše zdravstvene težave. Velika farmacija za nas z velikim veseljem proizvaja nova in nova zdravila in pri tem bajno služi, večina zdravnikov nam, svojim pacientom, rade volje predpisuje zdravila, ki to mnogokrat sploh niso, in kirurgi dostikrat opravljajo nepotrebne posege. In vsi smo zadovoljni.

Na žalost, kljub vse „boljšim“ zdravilom za zniževanje krvnega tlaka in „slabega“ holestrola, kljub vgrajevanju žilnih opornic, ljudje še vedno umirajo od srčno-žilnih bolezni in število teh smrti se ne zmanjšuje.

Seveda smo mi sami krivi za tako situacijo. Več vemo o svojem avtu kot pa o svojem telesu. Če se naš avto pokvari, lahko sami zelo malo storimo zanj, zato ga odpeljemo k avtomehaniku. Na žalost človešli organizem ne smemo enačiti z avtom, zdravniki lahko dosti tega storijo za nas, toda za večino naših zdravstvenih tegob smo krivi sami. Vse resnejše in bolj razširjene bolezni nastajajo dolgo časa, saj je človeški organizem izredno prilagodljiv in lahko še vedno funkcionira tudi v primeru, če je na primer koronarna arterija zamašena 95%. Če mi brez odlašanja svoj avto enkrat na leto peljemo na servis, bi podobno morali storiti tudi za svoje telo – iti na splošen zdravniški pregled, kajti če bomo izvedeli za neko morebitno okvaro v njem, bomo imeli dovolj časa, da s pravilno prehrano in življenskim slogom stvari spremenimo sebi v prid in to brez zdravil in nepotrebnih kirurških posegov. Časa bo dovolj!

In kaj storiti?

Poleg spremenjene prehrane in bolj zdravega načina življenja, nam narava daje vsa nujna zdravila, ki jih rabimo. Namesto žilne opornice – kelat terapija (lahko tudi s cilantrom, čemažem, itd.). Pitje zelenjavnih in sadnih sokov ter izguba odvečnih kilogramov nam bo znižalo krvni tlak in holesterol. Vse je v naših rokah.

N.K., julij 2019