Še ena uspešna zgodba o DCA...

Pred kakimi dvanajstimi leti je moja takratna žena zbolela za hitro napredujočim ne-Hodgkin limfomom, ki je bil že v 3.fazi. Zdravila se je s biološko kemoterapijo in Budwigovo dieto. Ta zgodba se je srečno iztekla, čeprav je tovrstni limfom v večini primerov smrten.

V tistem obdobju sem preko nemškega partnerja izvedel za MMS. Žena je namreč več kot 20 let trpela za kroničnim bronhitisom, zato sva poizkusila zdravljenje z MMS. Že po dveh dozah je njen bronhitis izginil.

Takrat za DCA še nisem bil slišal.

Predlani je moja žena „zbolela“ za pljučnim rakom. Imela je en nekrozen, velik in star tumor, ki je nastal ob nepotrebnim radiološkim „zdravljenjem“ dveh manjših limf v trebušni votlini. Takrat so jo tudi opozorili, da bodo pri obsevanju poškodovali pljuča, kar se lahko kasneje razvije v tumor. In to se je očitno tudi zgodilo. Poleg tega starega tumorja, so na pregledu odkrili še dva manjša, toda agresivna tumorja. Operacija in radiacija nista bili možni opciji. Prejela je manjšo kemoterapijo (ta je v primeru pljučnega raka povsem neučinkovita, literatura pravi, da je njena uspešnost zgolj 1%!), ki pa ji je takoj povzročila hude težave s srcem, zato so z njo prekinili. Obsevali pa so ji bezgavko v grlu, ki je bila nekoliko boleča in ji je v določeni manjši meri povzročala težave. Te so po terapiji izginile.

Nabavili smo hašiševo olje in DCA. Bivša žena je bila trdno prepričana, da tega raka tokrat ne bo premagala, imela je suicidne misli, v bistvu se je predala. Leto kasneje je že igrala tenis. Poldrugo leto po odkritju raka na pljučih, je CT pokazal, da so tumorji povsem izginili. Danes za vsak primer še vedno jemlje DCA.

N.K. Februar, 2019