Znanstveni dokaz, da virusi ne obstajajo

21. aprila 2021 je dr. Lanka objavil izsledke svojega eksperimenta, ki je dokončno ovrgel dokazovanje obstoja kateregakoli virusa.

Če hoče virolog dokazati obstoj virusa in dokazati, da ta povzroča neko bolezen, potem mora opraviti 3 preproste naloge:

• izolirati, osamiti virus iz vzorca obolelega, ga „očistiti“, tako da dobi izolat, ki vsebuje zgolj čiste delce virusa in ničesar drugega.

• Vizualizirati virus izpod elektronskega mikroskopa, napraviti fotografijo in okarakterizirati njegovo edinstveno biokemično sestavo, opraviti sekvencioniranje njegovega genoma in ugotoviti iz katere beljakovine je ustvarjen.

• Očiščeni virus prenesti v eksperimentalnega gostitelja in pri njem izzvati isto bolezen.

Če mu to uspe narediti, potem je nedvomno dokazal obstoj virusa in da ta povzroča dotično bolezen.

Kadar se nekje zgodi, da večje število oseb zboli za podobno boleznijo, da imajo podobne simptome, potem se opravi epidemiološko opazovanje. Epidemiologija ne dokazuje obstoj ničesar, niti ne trdi, da nekaj določenega povzroča ta pojav. Naloga teh epidemioloških opazovanj je, da zabeleži dejstvo, da nekatere osebe kažejo nekatere simptome. Epidemiologi lahko tudi podajo hipoteze, ki jih je potrebno testirati, da bi razumeli, kaj je tisto, kar povzroča te okoliščine. Epidemiologiija ne dokazuje in ne trdi ničesar.

To je možno ugotoviti šele potem, ko se konča epidemiološka raziskava in ko dojamemo, da se nekaj dogaja, da ljudje izkazujejo določene simptome. Če mislite, da dejstvo, ko ljudje zbolijo v istem času avtomatično dokazuje obstoj virusa, potem bi lahko mislili, da skorbut povzroča virus. Ljudje so zboleli z istimi simptomi in v istem bodobju, zato se je dolgo časa verjelo, da je skorbut nalezljiva bolezen, kdor pa je podvomil v to, je bil zasmehovan. Podobno se je dogajalo z berberi in pelagro. Vse tri bolezni niso bile nalezljive ampak so bile posledica pomanjkanja hranil. In to niso osamljeni primeri. Če ste mnenja, da ko ljudje zbolevajo v istem obdbju in na istem področju, da je to neka epidemija, potem so ljudje v Černobilu zbolevali za virusom in ne zaradi sevanja po nesreči v jederskem reaktorju. Vsak znanstvenik ali kompetenten zdravnik se bo strinjal, da zgolj epidemiološko opazovanje ne potrjuje obstoj virusa. Če je virus res povzročitelj, potem bo to treba šele ugotoviti. Poštena raziskava razume, da te respiratorne bolezni, kot je npr. covid-19, povzročajo različni dejavniki, kot na primer kemikalije, onesnaženost zraka, življenski način, kjer je prisotno veliko različnih faktorjev ter seveda še drugi dejavniki. Vse, kar je potrebno, je vpogled v znanstveno literaturo, ki govori o tem, kako različna zdravila povzročajo atipično pljučnico.

Obstaja preko 600 zdravil, ki povzročajo pljučnico, vključno z največkrat uporabljenimi kot so paracetamol, antibiotiki, statini (zdravila proti „slabemu holesterolu“) in celo aspirin. V resnici bi lahko ves dan debatirali o faktorjih, ki lahko privedejo do respiratornih boleznih.

Torej, če bi resnično želeli ugotoviti dejavnike, povzročitelje bolezni, potem ne bi izbrali tisto, kar je za vas najlažje, morali bi nepristransko raziskovali vse možne vzroke in se ne bi oprijeli nečesa neutemeljenega. Če govorimo o virusih, potem morate slediti vsem prej omenjenim trem postopkom, da dokažete kako nek virus povzroči določeno bolezen. Ali mislite, da so v vsem tem času covida to tudi storili? Niti enkrat ne!

Čeprav v znanstveni literaturi obstaja cel kup trditev, da so sars-cov-19 izolirali, v renici tega niso nikdar storili.

Sam postopek izolacije je zelo preprost in se ga uspešno uporablja v mikrobiologiji. Omogoča očistiti virusne delčke od tuje materije, ki ni predmet raziskovanja. Da bi to dosegli, je iz pljuč potrebno vzeti vzorec, nakar se to filtrira s specialnimi filtri, da se znebimo vseh večjih molekul, tako da dobimo filtrat, kjer se nahajajo molekule merjene z nanometri, potem se uporabi ultracentrifugiranje z gradientom gostote tako, da vrtenje separira različne majhne molekule, ki se razločijo glede na gostoto in težo. To povzroči nastanek različnih obročkov molekul in vse molekule z isto težo in gostoto se bodo znašle na istem obročku. Torej, če so virusni delčki prisotni, se bodo pojavili na enem izmed teh obročkov. Ko to dosežemo, lahko te delčke vzamemo, preučimo in določimo njihov genom, proteine ter testiramo njihovo patogenost.

Tako se izolira nek virus.

Potrebno se je zavedati, da, če se ne izvedejo vsi ti postopki, potem nimamo vzorca virusa, zato nadaljni koraki, kot je to dokazovanje vzroka bolezni, ustvarjanje diagnostičnih testov in razvoj cepiv, preprosto ni mogoče.

Že prej je bilo omenjeno, da v virologiji tega postopka ni nihče opravil. Virologi so edini znanstveniki na vsem svetu, ki so se odločili, da ne bodo sledili definiciji “izolacije”, ki jo je moč najti v slovarjih. Zato njihove metode pri izolaciji virusa nimajo nikakršne veze s splošno definicijo te besede. V virologiji izolacija virusa ne pomeni “vzeti virus iz telesa obolelega”, temveč opraviti t.i. “celično kulturo”. Vzeti vzorec pljučne tekočine iz katerega niso izolirali virusa, torej ne morejo vedeti, če je virus sploh prisoten v vzorcu, to dodajo v vero celice (ledvične celice opice), k temu dodajo velike odmerke antibiotikov in antifugalnih zdravil. Poleg tega celicam močno zmanjšajo hranila, torej povzročijo podhranjenost, potem pa opazujejo citopatski učinek, kar pomeni umiranje celic. Potem pa trdijo, da to dokazuje prisotnost virusa v vzorcu in negovo patogenost.

Toda antibiotike in antifugalna zdravila, ki jih dodajo podhranjenim celicam, so močni cito in nefrotoksični strupi. Skratka, ali so te celice poginile zaradi toksičnih zdravil in stradanja, ali zaradi hipotetičnega virusa? Na to vprašanje lahko odgovori zgolj kontrolni eksperiment.

V tem primeru bi moral virolog vzeti neokužen vzorec, recimo sluz zdrave osebe ali sterilne raztopine, ali pa celo ničesar, vendar bi morali ustaviriti iste pogoje, torej dodati visoke odmerke antibiotikov, močno zmanjašti vnos hranil, in dokazati, da se citopatski učinki niso zgodili. To bi bil 100% dokaz, da zdravila in podhranjenost niso povzročila pogin celic.

Ali menite, da je kjerkoli ali kadarkoli objavljen vsaj en članek o t.i. izolaciji virusa sars-cov-2, kjer bi opravili tudi kontrolni preizkus? Odgovor: ne, niti en ne! Ali so tak preizkus opravili vsaj enkrat v vsej zgodovini virologije? Ne, niti pri enem t.i. patogenem virusu.

In ne samo to, v virologiji izolacija virusa pomeni, da ne pridobijo vzorca virusa, ampak da uporabijo kulturo tkiva, kar nima ničesar skupnega z izolacijo virusa, nikoli ne opravijo kontrolnega preizkusa, kar je v znanosti nesprejmenljivo. Zakaj kontrolneg preizkusa v virologiji niso nikdar opravili? Ker bi to imelo za posledico, da bi virologija izumrla.

John Enders je bil tisti, ki se je zatekel k takemu goljufivemu postopku, ki ga danes virologi imenujejo izolacija. On je sicer enkrat opravil kontrolni preizkus, ki pa so ga vsi ignorilali. V njegovi objavi iz leta 1954, z naslovom “Razmnoževanje celične kulture citopatičnih agensov pri obolelemu od ošpic”, je prvič opisal rezultate njegove celične kulture: “ Drugi vzorec je bil obravnavan od neokuženega celičnega tkiva opičjih ledvičnih celic in tega se ni dalo z gotovostjo razlikovati od vzorca okuženega z ošpicami,.”

Kaj to pomeni? Virusi, dobljeni od bolnikov z ošpicami, so preprosto vzorci sluzi obolelega. To ni očiščen virus, v danem primeru je Enders vzel vzorec od otrok. Enders je napisal, da je ta vzorec podvrgel istim pogojem, torej zelo restirktivna količina hraniL, ki jim je dodal toksične antibiotike, ni pa uporabil nobenega materiala od obolele osebe. Uporabil je zgolj celice, jim dal zelo malo hranil in jim dodal antibiotike. In kot sam pravi: rezultatov se ni dalo ločiti od tistih, ki naj bi bili okuženi z virusom. To je neposreden dokaz, da citopatski učinek ni posledica prisotnosti virusa, temveč da je to posledica toksičnih pogojev samega eksperimenta.

Kaj se zgodi? To se zgodi zaradi razpada celic, ko te pričnejo izločati velike količine različnih delcev, ki vsebujejo genetski material. Tvorijo se iz razpadajočih opičjih ledvičnih celic, iz človeške pljučne sluzi ter tudi iz fetalnega govejega seruma, ki ga vedno dodajo celični kuturi. Enders je taki kulturi vedno dodajal tudi kravje mleko. Imamo opravka torej z različnim genetskim materialom, opičjih celic, človeško sluzjo iz pljuč, fetalnim govejim serumom in kravjim mlekom. Vse to vsebuje genetski material, ki ob razpadanju tvorijo delčke, ekstracelularne vezikle z nukleinsko kislino v sebi. Toda njihovo prisotnost razglašajo kot dokaz, da se virus razmnožuje. Nakar pogledajo skozi mikroskop in izberejo tiste delce za katere menijo, da dobro izgledajo, jih fotografirajo, nakar jih proglasijo za sars-cov-2 virus.

Teh delčkov niso nikoli izolirali. Preprosto jih pogledajo skozo EM in jih fotografirajo. Ne obstaja noben dokaz, da so ti delci kakršenkoli virus. Ti delci so lahko katerikoli delci razpadajočega materiala. Kot primer - vse fotografije t.i. Sars-cov-2 so povsem enake kopije eksozomov, delčkov, ki jih proizvajajo celice in ki niso patogeni. Ni nobenega dokaza, da bi te fotografije prikazovale viruse in ne eksozome.

Oglejmo si, kaj je Enders napisal v članku, objavljenem leta 1957 z naslovom: “Virus ošpic – zaključek eksperimenta glede izolacije, vsebine in obnašanja”. Kolega Ruckle je poročal podobne najdbe pri izolaciji agensa in sicer pri ledivčnem tkivu opic, kjer je našel delce, ki so povsem enaki virusu ošpic pri človeku. Enders je zapisal, da ne vedo, ali so dobljeni delci rezultat citopatskega učinka ali pa zgolj produkt razpada celic.

To je povsem enako kot so sodobni raziskovalci zapisali leta 2020. Citat v reviji Virusi iz tega leta, kjer so opazovali izvencelične vezikle (EV) v primerjavi z t.i. virusi HIV, SARS in hepatitisa C.

“Danes je skoraj nemogoče ločiti EV in viruse, saj jih je pri ultracentrifugiranju nemogoče ločiti med seboj, saj so istih dimenzij. Obstajajo različni predlogi kako rešiti ta problem, toda do danes še ne obstaja zanesljiva metoda, ki bi jih lahko ločila.”

Ta navedba pomeni, da so si virusi in EV tako podobni, da se jih ne da ločiti med seboj. Vprašanje, ki se postavlja: na osnovi česa znanstveniki trdijo, da vidimo virus in ne nek eksozom ali drug delec, ki nastane pri razpadu celice ob citopatskem učinku? Odgovor je preprost: za take trditve ne obstaja podlaga!

Če se opravi kontrolni eksperiment, če se izolirajo ti delčki in se dokaže njihovo patogenost, potem bi lahko rekli, da imamo opravka z virusom, toda virologi tega niso nikdar dokazali.

Ko je v 50.-tih John Enders opravil kontrolni preizkus, so ga vsi ignorirali, skupaj s samim Endersom!

Njegov postopek je postal standard v virologiji in hkrati edini dokaz obstoja virusov. Drugega načina preprosto ni!

Od takrat, do dandanašnjega dne, nihče ni opravil kontrolnega preizkusa. Vendar smo zdaj priča koncu te prevare, smo na robu prave znanstvene revolucije. Aprila 2021 je nemški mikrobiolog Stefan Lanka storil nekaj, česar ni storil noben znanstvenik po Johnu Endersu: opravil je kontrolni eksperiment! Rezultat je bil povsem enak kot pri Endersu. V celični kulturi je nastal enak citopatski učinek, brez da bi ji dodali okužen material, toda z enakimi pogoji: visok odmerek antibiotikov in močno zmanjšana hranila.

Tu so slike kontrolnega eksperimenta, ki ga je opravil dr. Stefan Lanka: