Dr. Rath protokol
Osnova tega protokola je zaustaviti uničenje kolagenske matrice in
s tem širjenje oz. metastaziranje raka, ki jo povzročajo rakaste celice
z izločanjem encimov. Ti encimi dobesedno vrtajo luknje skozi kolagensko
tkivo, kar rakastim celicam omogoča širjenje po telesu.
Dr. Rath Cellular Solution - osnova sta dve aminokislini, L-Lysine
and L-Proline, plus Vitamin C, ter polyphenol catechin, ki ga najdemo
v zelenem čaju, bolj poznanen pod imenom epigallocatechin gallate (EGCG).
Dr.Rath je sodeloval z dvakratnim nobelovim nagrajencem Linusom
Paulingom pri programu za preventivo pred srčnimi obolenji, katerega osnova
je bila ista, kot v omenjenemu protokolu. Ta protokol je po pričevanjih
zelo uspešen prav pri zdravljenju najtežjih oblik raka - na kosteh in
na možganih. Seveda ta protokol (jemanje tablet) ni čudežno zdravilo,
ampak mora vsako alternativno zdravljenje vključevati tudi vse druge
elemente zdravljenja (dieta...)
Več o delu tega mednarodno priznanega raziskovalca na področju raka,
lahko dobite na tem spletnem naslovu: http://www4.dr-rath-foundation.org/pdf-files/cancer_book.pdf
Kljub temu, da si knjigo lahko preberete v angleščini
na zgornjem naslovu, bom bistvo zdravljenja predstavil v skrajšani obliki
(...veliko dela!).
Kako nastane bolezen?
Bolezen je stanje, ko človekov obrambni mehanizem ni sposoben na hitro
uničite tuje mikroorganizme, ali ko ne more v zadostni meri uničiti lastne
celice, ki so postale abnormalne (rak). Na nek način je tudi staranje
bolezen.
V takih primerih postanejo zdrave celice tarča napadalcev, ki potrebujejo
zaščito pred levkociti (več vrst), in življenski prostor. Ta jim omogoči
nadaljne napredovanje po telesu. In zakaj celice zbolijo? Iz dveh razlogov:
- celice, ki ne dobijo dovolj bološkega 'goriva' za svoje 'elektrarne'
(mitohondrij). Na tak način nastanejo bolezni srca, saj celice v sami
srčni mišici ne dobijo dovolj energije, kar rezultira z oslabelim delovanjem
srca.
- celice s težavami programja v metabolizmu. Te težave lahko primerjamo
z delovanjem računalnika: hardweare in softweare (ta se nahaja v jedru
- nucleus). Če se ta programska 'oprema' pokvari, (zaradi prisotnosti
virusa, ali raka), potem ta 'računalniški virus' vzpostavi kontrolo
nad celičnim programom, torej prevlada bolezenski program. To privede
do do nenadzorovane delitve celic, ali motenj v organizaciji sosednjega
tkiva, kar omogoča širitev bolezni.
Malo je poznano dejstvo, da se celice v telesu (ne
zgolj v žilah in limfah...) premikajo. To se dogaja pri rasti telesa,
v menstrualnem ciklusu, pa tudi v drugih primerih. Eden takih je vdor
tujega organizma, ki se lahko npr. naseli v pljučnem tkivu, na tistem
mestu pa ni žil. Zato se v takem primeru prostitelesca morajo prebiti
iz žile do prizadetega tkiva. To jim omogoča prisotnost encima (ga pričnejo
izločati), ki tkivo (kolagen) preluknja. Kadar pa bolezen izrabi to orožje
sebi v prid, potem se lahko prične širiti na druga področja. Telo je
v takem primeru popolnoma nemočno.
No, skoraj. Makrofagi so tiste bele krvničke, ki napadalca pojedo
in ga tudi prebavijo. Nedozoreli makrofagi, imenovani monocyti, so specijalne
policijske enote, ki takoj pridrvijo na kraj "zločina" na ukaz kemičnih
"alarmnih" snovi, ki se pričnejo izločati na napadenem področju in dajo
znak za preplah. 'Policijski odredi' monocytov pridrvijo skozi žile do
kraja dogodka, in če se ta nahaja v tkivu, si izvrtajo najkrajšo pot,
da napadejo 'zločinca'. To jim seveda uspe z že prej omenjenimi encimi.
Takoj po nastali poškodbi kolagena, je telo sposobno na hitro zaceliti
tkivo. Telesu to omogoča zadostna rezerva kolagena, ki ga sam proizvaja,
seveda če ima na voljo dobro hrano, ki vsebuje dovolj vitamina C, ter
še druge pomembne snovi.
Toda kaj se zgodi takrat, ko se bolezen preveč razširi? Takrat ima naše
telo spet na voljo močno orožje, specifične encime, ki zaustavijo (blokirajo) "vrtanje" kolagena, ki ga izrabljajo bolezenske celice za svoje širjenje.
Najpomembnejši med njimi je L-lysine. Če ga dobimo v zadostnih količinah
skozi zdravo prehrano, potem ta encim luknjanje tkiva zaustavi, s tem
prepreči, ali pa upočasni širjenje bolezni (so zgolj sekundarni del imunskega
sistema).
Encimi so beljakovine (amino kisline). Te delimo na nebistvene
(te telo sam proizvaja) in bistvene (dobimo jih zgolj skozi prehrano).
Telo je seveda izredno pametno, zato bistvene beljakovine shrani za rezervo,
za "črne" dni.
25% kolagena (najpomembnejše molekule v kosteh, koži, stenah krvnih
žil in še v drugih organih) tvorita lizin in prolin. Poprečno težak
človek (70 kg) ima 0,5 kg lysinea v rezervi. Zato, če užijemo preveč te
beljakovine, si ne moremo povzročiti težav, saj bo odvečni lizin telo
shranilo. V resnici skoraj vsi ljudje trpimo za pomanjkanjem lizina.
V zdravem človeškem organizmu so encimi, ki omogočajo "trganje" veznega tkiva, v ravnotežju z lizinom. Če zbolimo, se to ravnotežje prične
nagibati v prid prvih. Zavedati se namreč moramo, da rezanje kolagena
ne povzroča zgolj delovanje bolezenskih celic, temveč tudi delovanje "policijskih" oddelkov, ki švigajo sem ter tja po telesu in si vrtajo svoje poti. Tak
značilen primer je artritis, ko nastane škoda na sklepih (zaradi slabega
prehranjevanja), pride do propada tkiva, citokini pa neprestano iščejo
napadalca, zato vrtajo in vrtajo. In tkivo zaradi tega prične otekati,
se vname.
Princip, ko encimi blokatorji preprečijo delovanje encimov, ki omogočajo
luknjanje kolagena, se je izkazal kot uspešen način zdravljenja, predvsem
tistih bolezni, ki jih klasična medicina ne zmore preprečiti, ali pa
pozdraviti. To velja tudi za rak.
Poznamo dve obliki raka:
- hormonsko odvisnih (rak dojk, rak rodil
- hormonsko neodvisnih (rak želodca, črevesa, pljuč in kože)
Vitaminska terapija, z visoki vnosi vitamina C,
A, beta-karotena; se uporablja pri vseh zdravljenih raka, vendar ta ni
preveč uspešna pri hormonsko odvisnih vrstah raka.
Danes pa imamo na razpolago učinkovito naravno terapijo, katere osnova
so encimi-blokatorji. Prav dejstvo, da se ob menstruaciji izloča velika
količina encimov (kot posledica delovanja ženskih hormonov), ki imajo
sposobnost stopiti kolagen na (to je pomembno pri luščenju zrelih jajčec
iz jajčnikov), dokazuje učinkovitost encimov blokatorjev pri procesih
povezanih s hormoni.
L.1977 je švedska skupina razskovalcev na univerzi v Lundu, pod
vodstvom dr.Astedta, opravila uspešno zdravljenje raka na dojki, z uporabo
encimov blokatorjev. Pacientka, z rakom na dojki, je že imela sekundarne
tumorje v možganih. Obsevanje in kemoterapija sta bili neuspešni. Z uporabo
encimov blokatorjev, so metastaze in drugi simptomi bolezni pričeli izginjati,
eno leto po zdravljenju je bila pacientka popoloma zdrava!
Pacientko so zdravili z tranexamično kislino, sintetični derivat
naravnega lizina. Ta je dosti močnejši od naravnega, zato pa ima nekatere
stranske učinke. Učinek sintetične aminokisline lahko z lahkoto nadomestimo
z naravnim encimom, ki nima škodljivih stranskih učinkov, le količino
vnosa moramo zvišati, da dosežemo enak učinek pri zdravljenju bolezni.
V Journal of the American Medical Association (JAMA) so istega
objavili rezultate študije te iste raziskovalne skupine, ki je pokazala
izredno uspešnost terapije encimskega zdravljenja pri raku na jajčnikih,
prav tako s prisotnostjo sekundarnega raka.
Skupina znanstvenikov s Tokijske univerze, pod vodstvom dr. Suma,
je pravtako poročala o uspešnosti te terapije pri zdravljenju težke oblike
raka na jajčnikih.
Zopet se postavlja vprašanje: zakaj se to zdravljenje ne uporablja,
če samo v Evropi vsako leto umre več stotisoč žensk od raka na jajčnikih
(in ta zaseda šele 3.mesto, za rakom na dojki in maternici)?
Farmacija je sicer izdelala sintetično obliko lysinea, toda ta
se lahko nadomesti z naravnim encimom. Pa tudi, če bi se za zdravljenje
raka uporabljal zgolj sintetičena aminokislina in bi s tem farmacevtske
družbe lahko nekaj zaslužile, pa bi bilo učinkovito zdravljenje raka prehud
izpad dobička za Veliko farmacijo. Tako pač je.
Iz teh razlogov, ki 'krasijo' kapitalistični družbeni sistem, so
rakavi bolniki zgolj koleteralna škoda v demokraciji.
O uspehih zdravljenja z encimi se v zdravstveni javnosti ne govori
in se ne piše. Popolno ignoranco je nekako uspelo pretrgati prav dr.Rathu,
ki je leta 1992 objavil svojo znanstveno raziskavo o uspehih lysinea.
Dr.Rath pravi, da uporaba lysinea, v kombinaciji z drugimi snovmi
in vitaminom C, uspešno zdravi tudi druge bolezni: AIDS, različna vnetja
in infekcije, pa tudi alergije.
Dr.Rath je večino časa posvetil raziskavam AIDS-a, kjer so se encimi
blokatorji, predvsem v kombinaciji z velikimi odmerki vitamina C, izkazali
kot odlično orožje proti tej epidemiji.
Farmacevtske družbe so del njegovih raziskav izrabile in uporabile pri
izdelavi sintetičnega zdravila proti AIDS-u (protease inhibitor), ki
stane 5.000$ na leto in je zaradi tega v glavnem nedostopno bolnikom
v revnih krajih, kjer je AIDS-a tudi največ.
Zaključek
Večina bolezni se razširi po organizmu zaradi pomanjkanja vitamna
C in lizina. Lizin preprečuje unčevanje kolagena, hkrati pa je tud sam
sestavni del tega tkiva in pomaga pri njegovi produkciji.
Po drugi strani pa vitamin C stimulira produkcijo kolagena in skrbi
za zdravo tkivo. Kadar ga je premalo, potem tkivo prične slabeti in postaja
bolj tog.
L-proline, L-lysine n vitamin C ščitijo tudi arterije pred poškodbami,
posledično to pomeni, da preprečuje nastanek oblog na žilah (infarkt).
Koliko vitamina C lahko užijemo? Preveliki odmerki vitamna C se
demonstrirajo na naraven način, saj telo odvečne količine odvaja skozi
prebavni trakt, zato takrat dobimo diarejo. Ko odmerek zmanjšamo,
teh težav več nimamo.
N.J. |