ENCIMI

  ENCIMI so kompleksni proteini (beljakovine), ki v živih organizmih delujejo kot katalizatorji kemičnih reakcij. Nastajajo v celicah, delujejo neodvisno od njih ter sodelujejo pri skoraj vseh biokemičnih procesih v telesu. Značilnost encimov je, da se pri teh procesih sami ne spremenijo. Potrebni so za presnovo, sposobni so spreminjati obrambno strategijo telesa ter s tem zavirajo vnetja in pospešujejo prekrvavitev.


  Kot vsi katalizatorji, tudi encimi vzpodbujajo kemične reakcije pri nižji stopnji aktivacijske energije. Zato se te reakcije pod vplivom encimov odvijajo tudi več milijonkrat hitreje, kar je zelo pomembno pri uničevanju virusov, bakterij in rakavih celic. V našem telesu se lahko hkrati odvija milijone kemičnih procesov v 1 sami sekundi!
Brez encimov bi se metabolizem razvijal zelo počasi, prepočasi, da bi bil lahko koristen celicam. Poleg tega različni encimi pogosto delujejo skupaj, v specifičnem sosledju.

  Na splošno so nam najbolj poznani prebavni encimi, ki pomagajo pri naši prebavi:
- amylase prebavlja škrob
- cellulase prebavlja vlaknine (celulozo)
- lactase prebavlja mleko in mlečne izdelke
- lipase prebavlja maščobe, olja in triglycerides
- maltase prebavlja škrob in semena
- protease prebavlja beljakovine
- sucrase prebavlja sladkor

Proteolitični encimi

  Večina presnovnih encimov v telesu, ki nadzorujejo vse procese v njem, od delovanja jeter, do imunskega sistema, so iz skupine encimov proteaze, ali proteolitični encimi. Proteolitični encimi (proteaze) so encimi, ki katalizirajo cepitev beljakovin v manjše peptide oziroma do aminokislin. Ta proces se imenuje proteoliza.
  Proteolitični encimi imajo pomembno delovanje tudi pri bakterijskih okužbah, saj stimulirajo lokalni obrambni mehanizem ter odstranjujejo produkte vnetja (gnoj, fibrin, nekrotiče obloge, eksudat). S tem omogočajo antibiotikom lažji dostop do prizadetega tkiva, pospešujejo celjenje ran in novo epitelizacijo. Zdravo tkivo je pred njihovim učinkovanjem zaščiteno z antiencimi.
Proteolitični encimi nastajajo po naravni poti v vseh organizmih in tvorijo 1-5% količine materijala v genih. So polimorfni in imajo sposobnost, da se prilagodijo različnim potrebam organizma, poleg tega pa ne poškodujejo nobeno zdravo celico. Normalna živa celica je pred uničenjem zaščitena z inhibicijskim mehanizmom. Encímski inhibítor ali encimski zaviralec je snov, ki inaktivira oz. deaktivira encim. Med encimske inhibitorje spadajo različne kemične snovi, kot so produkti reakcij, analogi substratov, toksini (strupi), zdravila ter kovinski kompleksi in različne druge biokemijske spojine.
  Proteaze sodeljuje pri mnogoterih fizioloških reakcijah, od najpreprostejših (razgradnja beljakovin), do zelo kompleksnih (koagulacija krvi, komplementarni imunski sistem...)
  Če hočemo (p)ostati zdravi, moramo imeti na zalogi dovolj protelitičnih encimov.

Proteolitični encimi in bolezen

  Edini razlog, da zbolimo je ali beljakovina, ali pa je zaščiteno z beljakovino, zato to spada v domeno encimov.

• Bakterije, virusi, kvasovke in glive, so zaščitene z beljakovinami
• Alergeni v hrani so beljakovine
• Rakaste celice so zaščitene z beljakovinami

 Proteolitični encimi imajo sposobnost prebaviti in uničiti oklep patogenov, ki je zgrajen iz beljakovin, s tem omogoči njihovo popolno uničenje.

 CIC ( cirkularni imunski kompleks) je označba za težave, ki nastopijo ob uživanju pšenice, koruze in mlečnih proizvodov.... Ta živila se le delno prebavijo in nato preidejo v krvotok. Ker so te beljakovine prevelike, da bi jih telo lahko uporabil za prehrano, jih človekov imunski sistem prepozna kot vsiljivca (tuje telo), zato jih napade. Antitelesca se spoprimejo s temi beljakovinami in tako pridemo do CIC-a. Sprva se zadeva lahko nevtralizira z aktivacijo limfnega sistema, toda sčasoma, če imamo prevečkrat opravka s CIC-om, se zmožnost nevtralizacije teh beljakovin poslabša. Naše telo je kompromitirano -imunski sistem, ledvica. Takrat našemu telesu ne preostane drugega, kot da te beljakovine "shrani" v njegovo mehko tkivo. To povzroči stalne napade našega imunskega sistema, saj jih obravnava kot alergene, to pa povzroči vnetje in na koncu avtoimunske težave.
  V tem trenutku nastopijo proteolitični encimi, edini ki nam lahko pomagajo. Ti se spopadejo s CIC-om tako v krvi, kot tudi v mehkem tkivu. Na koncu ostanke teh beljakovin izločimo skozi ledvica.
  Ker nam teh encimov primanjkuje, potrebujemo dodatke. Zakaj?
  Če bi živeli v skladu z naravo, potem bi jedli naravno hrano v surovem stanju, bogato z encimi. Encimi namreč ne prenesejo višjih temperatur, pri 50 °C se vsi encimi skoraj popolnoma uničijo. Se pravi, če hrano kuhamo (tudi na pari) ali pečemo, uničimo vse naravne encime v njej. Ker jemo hrano z malo ali z nič encimov, poleg tega jo tudi premalo žvečimo, mora naše telo nadomestiti pomanjkanje encimov. Namesto proteolitičnih encimov, ki nadzorujejo vse funkcije metabolizma v telesu, prične prekomerno uporabljati prebavne encime, ki razgrajujejo brezživljenske beljakovine v naši prehrani. Posledice so lahko hude - oslabijo naš imunski sistem (telesna odpornost pada), kri se prične zgoščevati, bolečine in različna vnetja, nastanek srčno-žilnih bolezni, respiratorne težave itd...Dodatki proteolitičnih encimov lahko te procese obrnejo nazaj, v obratno smer.
  pH našega telesa igra pomembno vlogo tudi pri proteolitičnih encimih, saj ti potrebujejo rahlo alkalno okolje, ali pa pH nevtralno. To ravnovesje lahko zaradi nepravilne prehrane porušimo, saj so stranski produkti naše presnove kisline . Na primer:

• beljakovine - žveplova in fosforna kislina
• OH in maščobe - ocetna in mlečna kislina

 Izredno pomebno je torej, kaj jemo. Izogibajmo se mleka, mesa, kuhanega zrnja (žitarice) in večine nenaravnih pijač (alkohol, sodavice...).
  Ker vemo, da naše telo uravnava pH s pomočjo mineralov, iz tega logično sledi, da pravilni vnos mineralov pomaga proteolitičnim encimom. Pri tem je potrebno znova opozoriti, da so mineralni dodatki, ki jih oglašujejo velike farmacevtske družbe (tudi prehrambena industrija), v resnici za človeški organizem neuporabni. Daleč najboljši dodatek je pravi ječmenov sok, vsekakor pa lahko minerale dobimo tudi preko zdrave organsko pridelane hrane v surovi obliki in ki je bogata z minerali.
  Kakšne koristi lahko pričakujemo  od proeolitičnih encimov?
  Nekaj o koristnosti teh encimov sem že omenil, dodam pa jih še nekaj:

• izboljšajo delovanje srca, prevencija pred rakom in pomagajo rekovalescentom
• čistijo kri in žilne obloge
• pomagajo imunskemu sistemu
• uničujejo viruse in bakterije
• pomagajo pri artritisu in pri notranjih krčnih žilah
• hitrejše celjene ran in poškodb
• pomagajo pri sklerozi multipleks
• odstranjujejo zobne obloge
• pomagajo pri astmi in vnetju sinusov
• zmanjša možnost nastanka osteoporoze
• itd...

  NuZyme - PREBAVNI ENCIMI - vsi glavni prebavni encimi v enem!