Ostati večno mlad

Verjetno ni človeka, ki si ne bi želel ostati večno mlad, ali pa vsaj, da se ne bi tako hitro staral. To hotenje dodobra izkorišča kozmetična industrija, ki svoje proizvode reklamira v smislu, da boste prav z uporabo njihovega izdelka izgledali dosti mlajši, kot ste v resnici. Nekateri plastični kirurgi, ki jim pravimo lepotni kirurgi, odlično zaslužijo s tem, da svojim klientom dodobra zategnejo kožo na licu (ali pa kje drugje), da izginejo vse te nepotrebne gubice, ki nas opozarjajo, da nismo več tako mladi, kot bi si želeli.

Telomeri na kromosomu

Tudi znanost se že dolgo časa trudi najti pot, ki bi starostne procese upočasnila. Razvoj genetike je znanstvenikom dal osnovo s katero bi lažje ugotovili, kaj je tisto, kar človeka stara. In našli so telomere. To so tisti „repki“, ki se nahajajo na koncu kromosoma. Z leti se telomeri krajšajo in ko so preveč kratki, kromosom izgubi sposobnost delitve – staranje. Ne dolgo po tem odkritju je farmacevtska industrija na tržišče poslala bolj ali manj enake izdelke, ki naj bi ta proces zaustavili. Naj pripomnim, da so ti izdelki izredno dragi in se jih lahko privoščijo zgolj bogati posamezniki.

Kaj kmalu je znanost ugotovila, da za samo staranje niso odgovorni zgolj telomeri. Še nedavno tega nas je genetika učila, da so dani geni nespremenljivi, torej da je usoda tista, ki nam v našem življenju določa, kakšno starost bomo doživeli in katere bolezni nas ogrožajo. Potem pa so znanstveniki to paradigmo opustili, saj so odkrili, da se lahko posamezen gen vključi ali pa izključi. To imenujemo epigenetika.

V praksi to pomeni, da če imamo gen, ki napoveduje, da bomo nekoč zboleli za rakom, to še ne pomeni, da bomo za to boleznijo v resnici tudi zboleli. Zdravo okolje, pravilna prehrana, dovolj sonca in telesna aktivnost na prostem, lahko tisti nebodigatreba gen izključi. In obratno.

Znano je, da naše misli, lahko spremenijo marsikaj. Čeprav mislimo, da naš um nadzoruje naše delovanje, pa je resnica drugačna – v 95% primerih na naše obnašanje vpliva naša podzavest, ki pa jo je zelo težko spremeniti. Meditacija lahko našo podzavest spremeni!

Leta 1978 je Ellen Langer, psihologinja z univerze Harvard opravila pomembno raziskavo. Upokojence v domu za starejše občane je razdelila na dve skupini. Obe skupini sta dobili lončnice, ena skupina je morala za rastline skrbeti sama, za rastline druge skupine pa naj bi skrbelo osebje doma. Po 18 mesecih: v prvi skupini, ki je skrbela sama za rastline, je bilo dvakrat več živih oseb kot v drugi. S to študijo je Langer dokazala, da je tedanji biomedicinski model, ki je duh in telo obravnaval kot dva povsem ločena pojma, povsem zgrešen.

Ti dobljeni rezultati so jo napotili, da nadaljuje z raziskavami o učinkih delovanja uma na fizično telo.

Povratek v preteklost

Leta 1981 je Dr. Ellen Langer s svojimi študenti oblikovala notranjost zgradbe, ki je posnemala stile in okoliščine iz leta 1959. V njej so se nahajali črno-beli televizorji, staro pohištvo, knjige in revije iz petdesetih.

V to zgradbo se je za 5 dni vselilo 8 moških, vsi so bili stari več kot 70 let. Tem udeležencem so rekli, naj ne razpravljajo o tem preteklem obdobju, temveč naj se obnašajo tako, kot so se takrat, ko so bili 22 let mlajši. Dr. Langer jim je dejala:

„Prepričani smo, da če boste pri tem uspešni, se boste tudi počutili toliko mlajši!“

Od tega trenutka dalje so udeležence obravnavali tako, kot da so 50 letniki in ne 70 letniki: nekateri so za hojo potrebovali podporno palico, nekateri pa so bili močno pogrbljeni, toda nihče od osebja jim ni pomagal pri vzpenjanju po stopnicah ali pri nošenju prtljage.

V času 5 dneh so udeleženci poslušali radijske oddaje, gledali filme in se pogovarjali o športu in drugi 'tekočih dogodkih' iz tistega časa. Če so govorili o sebi ali svoji družini ali svojem poklicu, so morali govoriti le o tistem, kar se jim je dogajalo pred letom 1959.

Namen te raziskave ni bil, da bi udeleženci živeli v preteklosti, ampak da bi sprožili telesno mentalnost, ki bi kazala energijo in biološke odzive dosti mlajših oseb.

Na koncu testa so udeleženci pokazali izboljšan sluh, vid, spomin, spretnosti in apetit. Tisti, ki so pri hoji potrebovali oporo, zdaj tega niso več potrebovali in svojo prtljago so si nosili sami.

S tem, ko jim je dr. Langer omogočila, da pričnejo udeleženci same sebe imeti za neodvisne posameznike in ne kot pripadnike starostnikov, se je to odrazilo na biološkem nivoju.

Vlogo, ki jo igraš v življenju, bo določila tvojo identiteto in obnašanje.

Zaključek

Z razvojem medicine, higienskih razmer in farmacije se je življenjska doba podaljšala. Toda to ne pomeni, da so ljudje v daljni preteklosti živeli manj časa. Njihova poprečna življenjska doba je bila res dosti krajša, predvsem zaradi velike umrljivosti pri porodu, zaradi kužnih bolezni in slabih higienskih razmer. Toda tisti, ki so vse to preživeli, so prav tako doživeli častitljivo starost. Danes znanstveniki pravijo, da je bilo to poprečje nekaj čez 70 let.

Pred leti sem objavil članek 'Staranje & zavrtimo urine kazalce nazaj', kjer sem starostne procese in „pomlajevanje“ na naravni način podrobneje opisal. Menim, da so lahko te informacije dokaj pomembne.

N.K., JANUAR 2020