Inzulinska rezistenca in hujšanje

Obstaja nešteto shujševalnih diet, toda rezultati niso preveč spodbudni. Človek lahko izgubi začasno nekaj kilogramov (včasih govorimo o več deset kilogramov), ponavadi pa se ti kaj kmalu zopet povrnejo. Od vseh ljudi, ki so v nekem obdobju z dieto izgubili veliko odvečne teže, poznam le enega, ki si je „zdravo“ težo pridobil v rani mladosti in jo tudi obdržal vse do današnjih dni.

Zakaj diete na dolgi rok ne zdržijo?

Predvsem zaradi tega, ker so diete programirane zgolj za izgubo kilogramov (štejemo kalorije) in se ne osredotočajo na tisto, kar je najpomembneje: preden hočemo shujšati, si moramo najprej povrniti zdravje.

V zdravem organizmu ni nobene potrebe po tem, da bi telo pričelo nalagati odvečno maščobo v podkožje ali okrog vitalnih organov (jetra, ledvica, srce). Vendar do tega vsekakor pride, če jemo nekvalitetno hrano, če nismo dovolj fizično aktivni, če pijemo preveč alkohola (zamastitev jeter), ali pa če smo bolni (npr. sladkorna bolezen tip II). Če imamo preveč kilogramov, ki se kažejo kot maščobne obloge (predvsem v predelu trebuha), je to znak, da je naše zdravje bolj slabo. Prekomerna teža ni vzrok, temveč posledica bolezni. Shujševalne diete ne morejo biti uspešne, če nismo zdravi, saj telo noče ničesar izgubiti (tudi maščobe ne), saj je to povsem tuje njegovemu namenu po samoohranitvi. Ko bomo povsem zdravi, potem tudi odvečnih kilogramov ne bomo imeli!

Preden se posvetimo dieti, je najprej potrebno razložiti mehanizem presnavljanje hrane.

Celice se hranijo s sladkorjem, je pogonsko gorivo za naše telo. Ko zaužijemo (skoraj) katerokoli hrano, prične delovati hormon trebušne slinavke, ki se imenuje inzulin. Tega tvorijo beta celice v tem organu. Preden jemo, je zdrava raven sladkorja v krvi 70-100 ml/dl krvi, ali 3,9–5,5 mmol/L. Dve uri po zaužiti hrani pa se nivo sladkorja vzdigne na 140 mg/dl ali 7,8 mmol/L. V tem primeru inzulin odvečni sladkor odstrani iz krvi, dokler raven sladkorja ne pade na normalo. Sladkor – glukoza, se spremeni v glikogen.

Kadar ne jemo, nastopijo jetra, ki za potrebe telesa v kri zanese sladkor (glikogen), ta pa je uskladiščen v mišicah, jetrih ter v maščobi. Telo uskladiščenega sladkorja v obliki maščobe ne mara uporabiti, saj to hrani za „težke čase“. Jetra odvečni glikogen shranjujejo v sebi ali pa v mišicah, tako da je ta sladkor vseskozi na voljo telesu, na primer, ko opravljamo neko težje fizično delo, takrat na hitro potrebujemo dodatno energijo. Za shranjevanje tega sladkorja je odgovoren protein IGF 1- Inzulinu podoben rastni faktor, ki nastane v jetrih pod vplivom rastnega hormona (RH). IGF 1 deluje še v številnih drugih procesih v telesu (izgradnja mišic), vendar pa pomanjkanje RH oslabi delovanje IGF.

Jetra in trebušna slinavka torej tesno sodelujeta in komunicirata.

Obstajata dve vrsti sladkorne bolezni: tip II in tip I (ta je ponavadi gensko pogojen):

Diabetes I je stanje, ko beta celice v pankreasu niso zmožne tvoriti inzulin (do tega lahko pride tudi zaradi izgorelosti teh celic, če so pod prevelikim stresom). Sladkor se iz krvi ne izloča, zaradi tega morajo bolniki redno jemati injekcije inzulina.

Diabetes II pa nastane takrat, ko naša jetra ne delujejo pravilno. Do te situacije pride, ko imamo preveč inzulina kot posledico pretiranega prehranjevanja s sladkorjem. Ko rečem sladkor, to pomeni ogljikovi hidrati (sladkor, krompir, industrijsko obdelana hrana, kruh in pecivo, slaščice, prigrizki, sladkani sokovi, stročnice,...). Vsaka jetrna celica ima na sebi kakih 200.000 receptorjev za inzulin. Če so ti receptorji nenehno pod udarom inzulina (v daljšem časovnem obdobju, lahko tudi nekaj desetletij), ti postanejo ne-senzibilni. Takrat govorimo o inzulinski rezistenci. To stanje je začetna faza diabetesa II. Sladkorno bolezen klasična medicina „zdravi“ z zdravili, ki povečajo inzulinsko senzibilnost jeter, zaradi tega dostikrat pride do hipoglikemije (premalo sladkorja) in takrat mora bolnik zaužiti sladkor, kar posledično pomeni, da se v pankreasu zopet prične izločati dodatni inzulin. Začaran krog - čista neumnost!

Kakorkoli že, sodobna medicina ne zdravi, temveč blaži posledice bolezni, temu pravimo tudi nadzor nad potekom bolezni. Edino zdravilo, ki ga današnja medicina uporablja za resnično zdravljenje, so antibiotiki. Zato je tudi njeno uradno stališče, da je sladkorna bolezen neozdravljiva.

Kakšne so značilnosti inzulinske rezistence:

• maščobne obloge na trebuhu

• čeprav se zdravo prehranjujemo, ne moremo shujšati

• če jemo O.H., imamo manj stresa

• po obroku postanemo zaspani

• po zaužitem obroku bi še nekaj sladkega

• zamegljenost v glavi

• slabši vid, predvsem proti koncu dneva

• ponoči gremo na vodo

• zjutraj je trebuh manjši, preko dneva se poveča

• utrujenost

• tesnobnost, zaskrbljenost

• pomanjkanje vitalnosti

• zjutraj se ne prebudimo spočiti

• slabo prenašamo stres, hitro nas nekaj razjezi

• čutimo potrebo po O.H. in po soli

• čeprav pridno telovadimo, ne pridobimo nove mišične mase
  

Posledice daljše inzulinske rezistence:

- srčne bolezni, demenca, infarkt, anevrizma, visok holesterol, visok krvni tlak, diabetes, zamaščenost jeter, Alzheimerjeva bolezen

Šele takrat, ko bomo odpravili inzulinsko rezistenco, bomo spet zdravi in hkrati bomo odpravili odvečno težo.

Inzulinsko rezistenco lahko ozdravimo z zdravo ketonsko dieto!

N.K., marec 2019