Jod

Včasih so zdravniki svojim pacientom v primeru težav s ščitnico (hipertiroza in hipotiroza) dokaj pogosto dajali Lugol* kapljice, ki vsebujejo jod. Hipertiroza pomeni, da ščitnica preveč dela, izloča, hipotiroza pa, da je premalo dejavna.

Stališče uradne medicine do dodajanja joda je zadržano. Večina zdravnikov se boji predpisovati suplementacijo z jodom. Zakaj? Velja dogma, da večji odmerki joda povzročijo inhibicijo delovanja ščitnice.

Ta temelji na raziskavi o jodu, ki sta jo leta 1948 objavila dva znanstvenika z Berkeley univerze, dr. Wolf in dr. Chaikoff. Podganam sta v trebušno votlino z injekcijami vbrizgavala jod. Opazila sta, da imajo podgane, po tem, ko so jim vbrizgali velike količine joda, znižano stopnjo ščitničnih hormonov, iz česar sta sklepala, da je njihova ščitnica prenehala delovati (tako imenovani Wolff-Chaikoff efekt). Njuna ugotovitev je bila, da kadar imajo podgane 0,2 g joda/l krvi, pride do inhibicije delovanja ščitnice. Skratka, hormoni se prenehajo tvoriti.

O tem se študenti medicine tudi danes učijo. Vendar ta njuna raziskava, ki je ugotovila ta Wolff-Chaikoff efekt, ni bila brezmadežno narejena, bila je pomanjkljiva. Namreč, znanstvenika podganam nista izmerila količine ščitničnih hormonov pred in po eksperimentu, torej nista imela nikakršnih parametrov. Predvsem pa bi morale podgane v primeru hipotiroze izkazovati, poleg znižane stopnje ščitničnih hormonov, še en znak, to je zvišanje TSH (tiroideo stimulirajočega hormona, ki se izloči iz hipofize), ta se ob zmanjšani produkciji ščitničnih hormonov vedno zviša.

Novejše raziskave so pokazale, da se po nekaj dneh, ko je v krvi dovolj joda, produkcija ščitničnih hormonov T3 in T4 zniža, TSH pa se ne zviša, kot je to normalno v primeru hipotiroze.

Znižanje ščitničnih hormonov ob veliki količini dodanega joda je povsem normalen pojav, saj ščitnica nima razloga, da bi izločala hormone, kadar je v krvi dovolj joda, saj ji ga v tem primeru ni treba skladiščiti.

Vendar uradna medicina še vedno ostaja pri dogmi Wolff-Chaikoff efekta, kar pomeni, da naj zdravniki svojim pacientom ne dajejo višje doze joda. Res je, da pri visokih odmerkih pride do tega učinka, ki pa ne traja več kot 4-5 dni, potem ščitnica začne povsem normalno funkcionirati.

Najnovejše raziskave so pokazale, da pri osebah z avtoimunskimi težavami, ta Wolff-Chaikoff efekt traja dalj časa. Zato Lugolove* raztopine ne smemo jemati brez posveta z zdravnikom.

Največji nasprotnik te dogme je ameriški profesor medicine Guy E. Abraham**. Pravi, da je ta dogma, imenuje jo „jodofobija“, povzročila več žrtev kot obe svetovni vojni skupaj. On je avtor več kot 300 znanstvenih publikacij, vendar ga medicinska srenja pretežno ignorira.

Profesor Abraham pravi, da je s strani zdravstvenih institucij priporočljiva doza 150 mcg joda/dan, vendar tudi 100x višja ne povzroča neke nevarnosti. Kot dokaz mu služijo podatki z Japonske. Namreč njihova tradicionalna hrana vsebuje veliko morskih alg, te vsebujejo največ joda, glede joda kraljuje alga z imenom kombu. Japonci v povprečju vsak dan zaužijejo 12,5 mg joda, kar je 100x več kot se ga priporoča! Torej če bi jod bil tako toksičen, potem bi Japonci že zdavnaj izumrli.

Znaki hipotiroze so namreč debelost, pomanjkanje energije, izguba las, občutek mraza, itd... v resnici so Japonci zelo zdrav narod z dolgo življenjsko dobo.

Med obema vojnama so zdravniki Lugol* dostikrat predpisovali, kadar so bolniki imeli težave s ščitnico, ali hipertirozo ali pa hipotirozo, torej v obeh primerih. V takem slučaju so zdravniki svojim pacientom predpisovali 2-6 kapljic 5% raztopine Lugola* in rezultati so bili odlični.

Hipertirozo so zdravili z 90 mg joda/dan, uspeh je bil prek 90%! Danes pa se ta bolezen zdravi z radioaktivnim jodom, torej s tem zdravniki nimajo težav, imajo jih pa z naravnim neorganskim jodom v obliki Lugola. Nekatera zdravila vsebujejo organski jod, ki pa je mnogo bolj toksičen od anorganskega.

Raziskave so tudi pokazale, da jod ni potreben samo za pravilno delovanje ščitnice, temveč ga potrebujejo tudi drugi organi, predvsem spolni.

Leta 1993 je bila opravljena raziskava na 1.370 ženskah, ki so imeli fibrocistične dojke (Ghent et al). 1 leto so prejemale 5 mg joda/dan in končni rezultati so bili izredno dobri. Seveda tudi do hipotiroze ni prišlo (https://www.optimox.com/iodine-study-6#T9).

Amjodaron je zdravilo pri srčni aritmiji, tableta vsebuje 200 mg, od tega je kar neverjetnih 75 mg joda! Torej uradno bi bil to zadosten razlog, da se uporaba tega zdravila prepove, seveda zaradi domnevne toksičnosti joda, toda Amjodaron se uporablja že skoraj 60 let. To „zdravilo“ ima lahko hude stranske učinke – od poslabšanja aritmije pa celo do smrti (https://sl.wikipedia.org/wiki/Amjodaron). Vendar tega ne gre pripisati veliki vsebnosti joda, kajti jod v tem zdravilu je vgrajen v samo molekulo 'zdravila'.

Prof. Abraham je ugotovil, da če prejmemo 12,5 mg joda/dan za zdravo ščitnico in spolne organe, se preko urina iz telesa začnejo izločati težke (strupene) kovine: fluor, brom, kadmij, živo srebro, svinec, aluminij, itd... torej je jod hkrati tudi kelator. V svojih raziskavah je ugotovil, da 50 mg joda/dan zviša energijo in mentalne sposobnosti pacientov, poleg tega jod zmanjša poškodbe DNK in deluje antikancerogeno.

Zaključek

Jod ni le dezinfekcijsko sredstvo, ampak je tudi nujno potreben za življenje. V naravi ne obstaja v čisti obliki, saj je zelo reaktiven in je vedno v spojini z drugim elementom.

Če telo ne bi imelo joda, bi v roku 1 ure umrli. Ker pomanjkanje joda povzroča golšavost, se soli za domače potrebe dodaja jod – jodirana sol. Toda v tej obliki za naše telo jod ni ravno dostopen, saj ga lahko uporabi zgolj 10%, poleg tega pa s časom taka kuhinjska sol jod izgublja, predvsem če ni hermetično zaprta. Nasprotno s splošnim prepričanjem ima sol rok uporabe, po izteku tega roka v soli ni več joda.

Jod spada med najbolj redke kemične elemente, velika večina joda se nahaja v morski vodi, na kontinentu ga je zelo malo. Telo ga samo ne more izdelovati, torej ga lahko prejmemo zgolj preko hrane. Vendar je hrane, ki bi vsebovala jod, zelo malo. Večino joda lahko dobimo preko mleka in mlečnih izdelkov, vendar v glavnem le od živine, ki se prosto pase. Največ joda vsebujejo morske alge (Japonska, Kitajska), predvsem prej omenjena alga kombu (ta ga ima daleč največ). Dober vir joda je tudi bakalar.

Pomanjkanje joda povzroča različne bolezni (rak na dojki, rak prostate, jajčnikov, kretenizem, golšavost, psihične težave,..), zato priporočam Lugolove kapljice (po posvetu z zdravnikom, dobijo se brez recepta), še bolj pa morske alge in bakalar.

Jod se tudi uporablja v primeru, ko je človek žrtev radioaktivnega sevanja (jedrska nesreča).

Pa še za vrtičkarje: obdelava semen z jodovo raztopino poveča uspešnost rasti rastline, škropljenje paradižnika z jodom prinaša večji pridelek in hitrejše zorenje plodov! (več na tej povezavi: https://sl.farmforage.com/4992-iodine-for-tomatoes-use-in-the-greenhouse-and-in-the.html)

*Naziv te oblike joda nosi ime po francoskem zdravniku Jeanu Lugolu, ki ga je izdelal leta 1829 kot zdravilo za tuberkulozo, vendar se za ta namen ni izkazal za uspešnega. Lugol vsebuje kalijev jodid.

** Več o raziskavah dr. Abrahama na tej povezavi: https://www.optimox.com/iodine-research

N.K., december 2020