Ksenoestrogeni in zdravje ženske

avtorici: Sandra Steinbraber in Kathryn Patton

Pri ženskah v jajčnikih nastane iz holesterola hormon, ki ga imenujemo estrogen, kroži po krvotoku ter zlahka preide skozi vse organe in tkiva, na koncu pa se v jetrih s pomočjo encimov razgradi.

Določena tkiva v ženskem telesu imajo receptorje, ki nase prilepijo molekule estrogena, ko te priplavajo mimo. V tistih nekaj urah, ko so estrogenske molekule prilepljene na receptorje, so celice teh "ciljnih tkiv" stimulirane, da se pričnejo razmnoževati. Celice v vagini, maternici in v dojkah imajo veliko teh receptorjev estrogena. V prisotnosti tega hormona rastejo.

Nekaj let nazaj je dr. Ana Soto preučevala podrobnosti estrogenske občutljivosti v povezavi z rakom na dojkah, ko se je v njenem laboratoriju na Tufts University zgodilo nekaj nenavadnega.

Tkivo, ki ga je gojila v plastičnih posodicah, so se nenadoma pričeli pospešeno razmnoževati, čeprav v kulturi ni bil prisoten estrogen. Sotojeva se spominja:" To je pomenilo, da je prišlo do onesnaženja. " "Odkritje je bilo slučajno". Sotojeva je zasledila kontaminacijo v plastičnih cevkah, ki jih je uporabila za hrambo krvnega seruma.

Delala je skupaj s Carlosom Sonnenscheinom. Izolirala sta kontaminant in odkrila, da je to nonylfenol. To kemikalijo med procesom izdelave dodajajo plastiki, da preprečuje krhkost materiala. Odkrila sta, da so se molekule nonylfenola izločile iz plastičnih cevk in zašle v serum. Soto in Sonnenschein sta hotela dokazati, da je nonylfenol estrogenski - to pomeni, da oponaša učinkovanje estrogena pri tkivu, ki ima estrogenske receptorje. Skozi cel niz eksperimentov, ki so bili objavljeni v letu 1991, je Sotojeva dokazala, da se človeško tkivo v dojkah prične hitro razmnoževati v prisotnosti nonylfenola in da s tem verjetno utre pot tumorju. Sedaj se Sotojeva in Sonnenschein osredotočata na določanje obsega estrogenskosti nonyfenola in tudi drugih snovi. Te kemikalije imenujemo ksenoestrogeni: človeškemu organizmu so tuje in posredno ali pa neposredno učinkujejo kot estrogeni. Ksenoestrogeni so danes tarča raziskav med biokemiki, epidemiologi, raziskovalci raka in endokrinologi. Ker imajo sposobnost, da motijo normalne procese nadzora hormonskih procesov v ženskem telesu, so ksenoestrogeni odgovorni za mnogotere težave rodil - od neplodnosti, endometrioze, do raka dojk in jajčnikov. S tem, da odkrivajo vse več kemikalij s takimi lastnostmi, so pričeli znanstveniki spoznavati, v kakšnem estrogenskem industrijskemu svetu živimo. Nonylfenol ne najdemo zgolj v plastiki, ampak tudi v aditivih, detergentih in pesticidih.

Kot pravi Sotojeva, vsako leto v svetu proizvedemo preko 200 milijonov kilogramov nonylfenolov. Ti so tudi v spermocidih. Prepovedani DDT je ksenoestrogen. Najdemo ga tudi v legaliziranih pesticidih (endosulfan). Tudi atrazine, ki se ga v ZDA najpogosteje uporablja za uničevanje plevela. Tudi DES, zdravilo proti spontanemu splavu in s katerim so v obdobju 1948 do 1972 "zdravili" na milijone ameriških žena (čeprav je bil neuspešen). In na ducate izpušnih plinov, od tistih v emisijah termoelektrarn, do avtomobilskega izpuha.

Da bi lahko razumeli učinkovanje ksenoestrogenov na zdravje žensk, ki smo jih odkrili v naši raziskavi, smo morali postati endokrinologi, kemiki in zgodovinarji, vsega po malem.

Peterokotnik in trije šesterokotniki

Kot vsi steroidi (primarno z reprodukcijo povezanimi hormoni) ima tudi estrogen svojo "hrbtenico", ki jo tvorijo do 17 ogljikovih atomov v obliki treh šesterokotnikov in se zaključi z peterokotnikom. Estrogen obstaja v nekaj spremenjenih oblikah, vsaka oblika nosi svojo kemično ime. Najmočnejši se imenuje estradiol in se tvori v jajčnikih. Raven estradiola v krvi se nenehno zvišuje v prvi polovici menstrualnega ciklusa. Vse celice v telesu so dovzetne za estradiol. Toda največ estradiola se prenaša po krvi s pomočjo beljakovin, ki se vežejo na spolne hormone. Te beljakovine - nosilke, so tiste, ki uravnavajo dotok molekul estradiola do določenega tkiva v soseščini. Ta lastnost je zelo pomembna, saj se veliko ksenoestrogenov ne veže na te beljakovine, zato lahko v manjših količinah hitreje zaidejo v celice. Ko estradiol preide v celice ciljnega tkiva v dojkah, ali pa na sluznico maternice, in se prilepijo na receptorje, postane zgodba bolj skrivnostna. Šele pred desetimi leti so znanstveniki ugotovili, da so ti receptorji pritrjeni na zvito verigo DNK-ja, kjer ležijo naši geni kot na viseči mreži za ležanje.

Ko se receptor prilepi na estradiol, sproži spremembo na izraznost genov. Glede na tip tkiva se nekateri geni "zaženejo" - lahko se pričnejo izdelovati drugačne beljakovine, lahko se pospeši delitev celic. Kako v resnici ta mehanizem deluje je še stvar nadaljnjih raziskav. Zagotovo pa je že poznano, da v določenem trenutku receptor "vključi" in da se molekula estrogena sprosti.

Istočasno pa se molekule estradiola v jetrih razgradijo, ko jih tja zanese kri. Obstajata dve kemični poti, ki poneseta molekule estradiola tja. Prvi je ogljikov atom št.2, ki spremeni estradiol v 2-hydroxyestrone. Drugi pa je ogljikov atom št.16, ki proizvede metabolit 16-beta-estriol. Razmerje med ogljikom 2 in 16 je zelo pomembno. 16-metabolit je še vedno estrogenski in lahko še nadalje kroži po ženskem telesu in se prilepi na receptor, tako kot estradiol.

Še več, 16 je sposoben neposredno poškodovati niz DNK. 2 - metabolit pa nasprotno skoraj ni estrogenski in za DNK ni strupen. Povsem jasno je, da je zaželeno, da je 16 čim manj. Nekateri ksenoestrogeni pa vplivajo na tak način, da opisano razmerje pokvarijo, kot bomo to videli v nadaljevanju.

Vzpon ksenomanije...

Zdaj nastopijo ksenoestrogeni. Če hočemo razumeti njihov nastop, moramo poznati nekaj zgodovine o sodobni kemiji.

Med 2. svetovno vojno so vlade vpoklicale bataljone organskih kemikov, da razrešijo vojaške težave. Na primer: DDT je bil razvit in izpopolnjen za uničevanje uši, torej tifusa; herbicida 2,4-D in 2,4,5-F sta bila ustvarjena kot kemijska defolianta za boje v džunglah (uničevanje rastlinskega listja). Te nove kemikalije so bile sintetične, torej izdelane v laboratorijih iz naftnih derivatov. Cel nov razred kemičnih spojin, ki jih v naravi ni moč najti.

Organoklorini - npr.:DDT in PCB - so narejeni tako, da se klorovi atomi pritrdijo na ogljikove verige. Čeprav klor in ogljik najdemo v naravi, pa nista skoraj nikoli povezana skupaj. Po koncu vojne je ameriška vlada petrokemični industriji pomagala, da za svoje razvite produkte najdejo trg za splošno uporabo. DDT se je pričel uporabljati proti komarjem in rastlinskim škodljivcem v poljedelstvu. Defoliante so uporabljali v državnih gozdovih za nadzorovano rast grmičevja. Izdelali so insekticide za trato, vrtne rastline in za ostalo domačo porabo. Detergenti so izpodrinili milo. Plastika je nadomestila celuloid.

...In 50 let kasneje

Ker je večina teh sintetičnih produktov izdelanih na podlagi naftnih derivatov, so tako kot steroidni hormoni tudi oni v maščobi topni. To pomeni, da se iz telesa ne izločajo (to bi bilo možno samo, če bi bili vodotopni) in se zato nabirajo v predelih telesa, kjer je veliko maščevja - npr. ženskih prsih. Še več. Podobno kot steroidni hormoni tudi oni tvorijo heksagonalne obroče ogljikovih atomov. S tem so si pridobili podobne lastnosti kot jih imajo steroidni hormoni, zato se gre na tem mestu vprašati, zakaj niso znanstveniki že prej postali pozorni na to, kako bodo te snovi vplivale na naš reprodukcijski sistem? Brez dvoma obstaja več razlogov. Prvi med njimi je seksizem. Na drugo mesto lahko postavimo vzdušje "Hladne vojne". Rachel Carson je bila prva znanstvenica, ki je sprožila vprašanje glede DDT-ja. Zaradi njene knjige "Tiha pomlad" iz leta 1962, je bila obtožena, da ogroža prehranjevanje 'Svobodnega sveta'. Toda na površje prihaja še eden odgovor o sami naravi estrogenskosti: je bolj potuhnjen koncept, ki si ga celo najbolj kritiški znanstveniki niso mogli predstavljati.

Najprej, estrogenski receptor je dosti manj specifičen, kot so si to lahko predstavljali. Tudi ogljikove spojine, ki se popolnoma razlikujejo od estradiola, se lahko vežejo na te receptorje. Zato Sotova pravi, da znanstveniki ne morejo predvideti, ali se neka kemikalija lahko veže na te receptorje zgolj zaradi oblike njene molekule. Estrogenski receptorji so podobni ključavnici, ki jo lahko odpre več različnih ključev. DDT ima samo dva šesterokotna obroča, pa se kljub temu neposredno veže na receptor.

Drugič, ksenoestrogeni delujejo na različne načine. Vsi se ne vežejo na estrogenske receptorje. Nekateri enostavno stimulirajo večjo proizvodnjo molekul estrogenskih receptorjev. Več receptorjev pomeni, da se zviša učinek estradiola, ki se po naravni poti giblje skozi žensko telo, kar zviša možnost nastanka raka na dojki. Spet drugi ksenoestrogeni vplivajo na jetra, da ta razgrajujejo estradiol, da je razmerje v korist 16-metabolita, torej stran od 2. več 16-beta estriola pomeni več biološko dostopnega estrogena in več poškodb DNK-ja. Zdi se, da ima uničevalec plevela 'atrazine' prav take lastnosti.

Ksenoestrogeni in rak dojke

Da lahko estrogeni vplivajo na nastanek raka dojke, so prvič posumili, ko je leta 1896 britanski kirurg objavil, da lahko odstranitev jajčnikov pri pacientkah, ki imajo tumor na dojkah, te tumorje zmanjša. Od takrat dalje so različne raziskave pokazale, da je tveganje za nastanek raka dojke v povezavi z dolžino življenjskega obdobja, ko so bile ženske izpostavljene estrogenu. Nastop zgodnje prve menstruacije, pozna menopavza in pozna nosečnost (ali nobene), vse to se jemlje kot rizični faktorji. Toda ti faktorji razložijo zgolj delček zgodbe o zvišanju incidentnosti raka dojke, ki se je v S.Ameriki potrojila v obdobju po letu 1950. Prva temeljita raziskava, ki je ugotovila preliminarno povezavo med učinki pesticidov in raka dojke je bila objavljena šele pred kratkim. 31 let po objavi knjige "Tiha pomlad", je aprila 1993 biokemičarka Dr. Mary Wolff z Mount Sinai School of Medicine v New Yorku poročala, da so pri ženskah, ki so imele diagnosticiran rak dojke, ugotovili, da so imele v krvi dosti višje koncentracije DDT-ja kot tiste brez raka. Istočasno so tudi drugi raziskovalci poročali o svojih ugotovitvah, kako na laboratorijskih kulturah DDT ter estrogen vplivata na razrast celic v dojkah. Leta 1995 je Dr. Leon Bradlow, iz Cornell University, na konferenci o raku dojke poročal, da ostanki pesticidov sprožijo "sidrno neodvisnost" v kulturi tumorjev na dojki. Kar pomeni, da lahko celice tumorja nadaljujejo z delitvijo tudi takrat, ko niso povezane z drugimi celicami. Lastnost, ki omogoča rakastim celicam, da se iz tumorja v dojkah prosto razširijo na ostale dele telesa. Wolff in Bradlow zdaj sodelujeta na projektu, ki raziskuje na kakšen način ksenosetrogeni kot je to DDT, vplivajo na tkivo v prsih, da to postane dovzetno za rast tumorja. Sotojeva sedaj dela na tem, da bi lahko izmerila, koliko ksenosetrogenov zaide v žensko telo. To bi lahko postal najpomembnejši indikator, ki bi lahko ugotovil točno korelacijo med okoljskimi estrogeni in rakom dojke.

Ksenoestrogeni in rak jajčnikov

Zadnje študije prav tako kažejo na povezavo ksenoestrogenov in raka v jajčnikih. Ker je surovina za izdelavo estrogena holesterol, se tudi v v jajčnikih, tako kot v dojkah, pričnejo kopičiti v maščobi topni kontaminanti. Dioksin so na primer našli v tekočini, ki obdaja ženska jajčeca, ko so hoteli napraviti umetno oploditev v epruveti. Leta 1989 so raziskave pokazale, da estrogen povzroči za 50% hitrejšo rast tumorja v jajčnikih v primerjavi s tistimi, ki ga niso prejemale. Istega leta so italijanski raziskovalci, ki so preučevali zdravstveno stanje in običaje kmetic v severni Italiji, so ugotovili, da se je pri tistih kmetovalkah, ki so bile v stiku z atrazinom, za 3-4 krat povišala možnost nastanka raka na jajčnikih. Obe raziskavi sta pokazali, da je možno, da herbicid triazin v jajčnikih učinkuje kot ksenoestrogen in ta hipoteza je bila potrjena v novejših raziskavah.

Mnogo dosedanjih raziskav je pomanjkljivih zaradi premajhnega vzorca, zaradi težav z določanjem realnega kvantitativnega stika s polutanti in zaradi premajhnih kontrolnih skupin.

Potrebne so tudi nadaljnje raziskave, ki bi ugotovile natančen učinek herbicidov na jajčnike. In kakšna je usoda triazina v vmesnem času? Nemčija je uporabo tega herbicida prepovedala leta 1991. Na srednjem zahodu ZDA pa atrazin še naprej teče s polj v zemljo in v kopenske vode.

Ksenoestrogeni in plodnost

Večino tega, kar je znanega o ksenoestrogenskem vplivu na plodnost in reprodukcijo, prihaja iz raziskav na živalih. Biologinja Dr. Thea. Colburn je opravila dolgotrajno in intenzivno raziskavo živali, ki bivajo na področju Velikih jezer. Ta predel je visoko kontaminiran z organo-klorini, ki prihajajo iz kemične in papirniške industrije, ki uporabljata veliko belil na osnovi klora. Raziskovala je dokumente, ki pravijo, da veliko število živali, ki bivajo blizu voda - orli, norke, ribe in različni vodni ptiči - se ne more normalno razmnoževati, ker so zastrupljeni z velikimi količinami različnih ksenoestrogenov. Sedaj želi Colburnova pojasniti to, kot sama imenuje, "povezanost človeka in divjih živali". Predvsem jo zanima verjetna povezava med estrogenskimi onesnaževalci in upadom števila spermijev pri moški populaciji. Prav tako sumi, da so za 400% porast zunajmaternične zanositve v obdobju 1970 in 1987 odgovorni ksenoestrogeni.

Cel niz drugih raziskav pa je osredotočenih na povezavo med ksenosetrogeni in endometriozo. Ta bolezen povzroči, da se delčki maternične sluznice prilepijo in rastejo izven maternice, kar povzroča bolečine, večkrat pa tudi neplodnost. Da PCB povzroča endometriozo so pokazale raziskave na opicah. Novembra 1995 so znanstveniki sporočili, da se je podobno zgodilo tudi pri opicah, ki so bile v kontaktu z dioksinom. Dioksin se nahaja v mnogih pesticidih in se tvori pri različnih industrijskih postopkih, kjer se uporablja klor. Za razliko do ostalih ksenoestrogenih se zdi, da dioksin nevtralizira učinke estradiola. Nekateri znanstveniki menijo, da dioksin blokira delovanje estrogenskih receptorjev. Ameriška Agencija za zaščito okolja načrtuje nadaljnje raziskave pri ugotavljanju možne povezave med dioksinom in endometriozo.

Ksenoestrogeni in politično gibanje

Vzgib za povečano zanimanje za raziskovanje delovanja ksenoestroegenov ni prišel samo od sebe. Večina znanstvenih raziskav se ne zgodi kar tako. Katera vprašanja so pomembna, kateri projekti dobijo finančno injekcijo, katerim raziskavam sledijo nove - to je sestavni del politike. Ko govorimo o ksenoestrogenih - veliko okoljevarstvenikov in aktivistk za zaščito zdravja žensk, so delovali v zakulisju, včasih tudi na ulici, in zahtevali, da se zastavijo nekatera vprašanja in da dobijo odgovore. Npr.: Zveza za endometriozo, ki so jo ustanovile ženske odvetniške skupine, je finančno podprla raziskavo o dioksinu, o katerem je bilo govora malo prej. V oktobru 1995 so aktivisti Long Island pripravili znanstveno konferenco na temo 'rak dojke in okolje'. Istega meseca je American Public Health Association pozvala k prepovedi proizvodnje klora, zaradi njegove vloge pri nastanku ksenoestrogenov, ki ogrožajo zdravje žensk. Obstajajo tudi drugi znaki sprememb. Aktivistom 'rak na dojki' iz San Francisca je uspelo, da so na dnevni red vsakoletnega srečanja American Association for the Advancement of Science, ki se je odvijalo februarja 1994, postavili temo "rak dojke in okolje".Green peace in Women's Environment and Development Organisation (WEDO), kateri predseduje Bella Abzug, sta se pred kratkim sestali z aktivistko za zdravje žensk v Austinu (Teksas) in se dogovorili za začetek skupne akcije "Ženske, rak in okolje".

Slučajno odkritje Ane Soto in njene kasnejše raziskave so podale možnost, da bi z okoljevarstveno intervencijo lahko preprečili nastanek bolezni raka dojke. Sotojeva upa, da bo njeno delo lahko pripomoglo k temu, da se na človeško zdravje prične gledati s stališča ekologije in k razumevanju tega, da onesnaževalci v vodi, zraku, zemlji - in celo v plastičnih cevkah - sčasoma najdejo pot v naše telo. "Molekularna biologija ne zadostuje. Učinkov ksenoestrogenov ne moremo razumeti zgolj s tem, da opazujemo gene... prepovedane pesticide še vedno najdemo v ribah, ki se znajdejo na naših mizah."

Sandra Steingrabe je potujoča profesorica na North-eastern University z doktoratom iz biologije. Je avtorica "Postdiagnoza", knjiga poezije o ženskah z rakom, trenutno pa piše knjigo o raku in okolju

Kathryn Patton je sodelovala pri raziskavah raka na projektih pod okriljem University of Washington Medical Centre in bo svojo kariero nadaljevala na onkologiji.

Prevod:N.J.