Na kakšen način zaslužiti čim več?

 Zavedati se moramo, da je bistvo kapitalizma v tem, da posameznik poskuša čim več zaslužiti. Večkrat se tak posameznik pridruži skupini oseb, ki imajo enak cilj. Zmotno je prepričanje, da so zdravniki drugačni. Ne, tudi oni so zgolj ljudje s svojimi potrebami. Seveda velika večina zdravstvenih delavcev najde svojo nagrado pri opravljanju svojega dela, kar jim daje več kot denar. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki razmišljajo drugače. V 'Sobotni prilogi' časopisa Delo je bil objavljen intervju z kirurgom dr. Ericom Brecljem, L'enfat terrible Onkološkega inštituta v Ljubljani. Torej, če meni ne verjamete, potem si morate ta razgovor prebrati.

 Vse kar je povezano z onkologijo je izredno dobičkonosno. Torej moramo biti previdni, saj nam vseskozi postavljajo različne limance, na katere nas poskušajo ujeti. Mamografija je preiskava ženskih prsi, ki dokaj precizno ugotovi nenavadne tvorbe v dojkah. Ker je rak na dojki najpogostejša oblika raka pri ženski populaciji, onkologi priporočajo čim zgodnejše odkrivanja raka, da bi bolezen uspešneje zdravili. Pustimo ob strani dejstvo, da je onkologija pri tem (kljub zgodnejšem odkrivanju bolezni) neuspešna. Mamografija je seveda velika tržna niša za proizvajalce in preprodajalce (preberite prej omenjeni intervju), seveda pri teh poslih ponavadi zasluži tudi naročnik (provizija). Naslednji korak je, da se priporoči reden preventiven pregled dojk - mamografija, in to na državnem nivoju. Vse seveda za dobrobit naših žena. Za uspešen zagon take akcije, je potrebno kupiti zadostno število mamografskih naprav (sponzorstvo, pomoč države,..). Vsaka ženska, ki je izkusila tak pregled lahko pove, da je mamografija dokaj neprijetna in tudi boleča izkušnja. Toda za zdravje smo pripravljeni mnogo tega stoično prenesti.

  In kakšna je moja pripomba k tej problematiki? Mamografija res dokaj uspešno najde nenormalne tvorbe v prsih, toda hkrati je ta poseg tudi nevaren: pri stiskanju dojke nastanejo poškodbe nežnih bezgavk v njej, kar lahko privede do nastanka nenormalnega tkiva(!); naprava uporablja žarčenje, kar zopet lahko škodi pacientki. Poleg določene nevarnosti postopka je sama uspešnost preventivne mamografije zelo vprašljiva in zato ni vredna velikih stroškov, o čemer si lahko nekaj več preberete vspodnjem članku.

 Obstaja pa dosti zaneslivejša metoda preiskave dojke - Biofield tehnologija (odkrije kar 30% več majhnih tvorb v dojki kot mamografija). Poleg tega je še neprimerno cenejša. In ali ste že kdaj slišali o tej napravi, ki je povsem neboleča, nenevarna (brez stiskanja dojke in brez žarčenja)? Verjamem, da se vam niti ne sanja. Če se sprašujete zakaj, boste našli odgovor na začetku tega članka.

 O neuspešnosti mamografije, kirurgije in onkologije na splošno piše avtor spodnjega članka, ki je za gradivo uporabil zgolj dokumentacijo uradne medicine.

"KOLIKO ZNANOSTI JE V SODOBNI ONKOLOGIJI?"

 Medicinska stroka je zelo ponosna na svoje zahtevne znanstvene raziskave, ki podpirajo njen pristop k problematiki zdravljenja raka. Oseba, ki so ji ravnokar odkrili raka, se bo soočila s silovitim pritiskom s strani sistema, ki jo sili, da se takoj podredi znanstveno utemeljeni terapiji. Ta vključuje operacijo, kemoterapijo in obsevanje, v različnih kombinacijah. V šoku in strahu se večina oseb ne more zoperstaviti medicinskim avtoritetam.

 In kako bi vi reagirali v taki situaciji? Lahko da se nagibate k naravnim terapijam za zdravljenje lahko obvladljivih bolezenskih tegob, toda pri tako resni bolezni kot je rak, se boste verjetno bolj varno počutili pri testiranih in dokazanih metodah zdravljenja s strani pravoverne medicine. Kljub temu, če imate možnost, preberite naslednji sestavek, preden se dokončno odločite. Mogoče boste potem bolj cenili naravno zdravljenje raka.

 V tem članku sem zbral nekaj malo poznanih dejstev o znanosti, ki je v ozadju klasičnega zdravljenja raka. Pri raziskavah raka je uspeh (izražen v 5 letnem preživetju) določen s primerjanjem drugih oblik in kombinacij zdravljenja, z rezultati (zgolj) kirurgije. Zavedati se je treba, da se je uspešnost kirurgije le redko kdaj primerjala s stopnjo preživetja tistih bolnikov, ki se sploh niso zdravili, in nikoli s tistimi, ki so uporabili naravno zdravljenje. Zato je klasično zdravljenje onkologije v sami osnovi v resnici neznanstveno. T.i. stopnja ozdravljivosti ni nič večja, kot bi bila pri spontani remisiji ali z učinkom placeba.

 V podporo temu mojemu mnenju ponujam bistvene izjave in zaključke iz medicinskih in znanstvenih publikacij.

 "Študije naj bi pokazale, da je zgodnje ukrepanje v veliko pomoč, saj so pred-kancerogene tvorbe vključene v material, ki se ga v zgodnjih kirurških posegih odstrani, čeprav večkrat sploh ne bi postale rakaste, če bi se jih pustilo pri miru (avtorjev poudarek)." Z drugimi besedami - zgodnja kirurška intervencija daje vtis, da je v veliko pomoč, saj so se tvorbe odstranile, čeprav niso bile rakaste, toda ker se jih smatra kot rakaste, je statistični uspeh boljši. "Ne glede na to koliko dojke je odstranjeno, je končni rezultat vedno isti." Ta izjava kaže na to, da operativni poseg ne izboljša prognoze, drugače bi uporabili popolno odstranitev dojke in ne zgolj delno (zatrdline).

 Raziskovalci pa pravijo, da bi bilo potrebno nadaljevati s takim pohabljanjem vsaj pri 70-tih odstotkih žensk, ki imajo prsnega raka. Še več, ne obstajajo dokazi, da mastektomija vpliva na preživetje (doživetje). Če bi bolnice to vedele, bi verjetno tak poseg odklonile.

 L.1993 je urednik revije Lancet poudaril, da kljub številnim spremembam zdravljenja raka na dojki, stopnja smrtnosti ostaja ista. Kljub temu, da skoraj vsak teden medicinska stroka, ki ima sposobnost neverjetne samoprevare in se je popolnoma izgubila (njegove besede, ne moje), objavlja nova čudežna odkritja. Istočasno avtor zavrača stališče tistih, ki pričakujejo odrešitev v zvišanju odmerkov kemoterapije po opravljenem kirurškem posegu, ravno toliko, da pacient ne umre. Sprašuje: "Ali ne bi bilo bolj v skladu z znanostjo, da bi se vprašali, zakaj je naš način neuspešen?" Po celem stoletju pohabljenja žensk, se kaj takega vprašati ni ravno prezgodaj, bi jaz dodal. Naslov tega uvodnega članka urednika je primeren - "Rak dojke: ali smo izgubili kompas?"

 V osnovi vsi načini in kombinacije konvencionalnega zdravljenja raka na dojki, kot zgleda, imajo enako slab izid v daljšem obdobju. Pridemo do edinega možnega zaključka, da konvencionalna metoda zdravljenja ne izboljša dolgoročnejše prognoze. Še slabše, Dr. Michael Baum, vodilni britanski kirurg za raka na dojkah, je ugotovil, da operacija zviša možnost ponovitve raka ali smrti v roku treh let. Odkril je celo povezavo, ki kaže pospešeno širitev raka (metastaze) v druge dele telesa.

 Že nekoliko prej so v Nemčiji ugotovili, da nezdravljen rak pri ženskah po meni omogoča daljše preživetje pacientk, zato so izdali priporočilo, da se v takih primerih konvencionalno zdravljenje ne opravlja. Tak sklep potrjuje ugotovitev nemškega profesorja radiologije Ernesta Krokowskega. Njegov nedvoumni zaključek je bil, da se tvorjenje metastaz sproži s tovrstnimi zdravniškimi postopki, vključno z biopsijo, ali kakim drugim postopkom, ki ni vključen v samo zdravljenje. Vsako 'vznemirjenje' tumorja povzroči, da mnogo več rakavih celic vstopi v krvotok, medtem ko zdravljenje zniža telesno odpornost pacienta (predvsem kemoterapija). Te ugotovitve so bile ugotovljene v novejši raziskavi, ki kaže, da vsak kirurški poseg lahko povzroči eksplozijo tvorjenja metastaz, ki privede do neizbežnega konca.

 To je skladno z prejšnjimi poročili, da radikalen kirurški poseg pri raku na prostati, prav tako ponavadi sproži širjenje bolezni. Resnično so rak na prostati raziskovali v klinični študiji, ki so jo opravljali po metodi naključja. Po 23-tih letih trajanja raziskave so ugotovili, da ni nikakršne razlike v doživetju med tistimi, ki so bili operirani, in tistimi pacienti, kjer teh kirurških posegov niso opravili. Razlika je le v tem, da slednji niso trpeli za posledicami, kot je impotenca in inkontinenca.

 Pokojni profesor H.B. Jones fizike medicine je bil vodilni ameriški statistik za rak. V svojem govoru pred American Cancer Society l.1969 je dejal, kako nobena študija ni dokazala, da zgodnja intervencija izboljša možnost preživetja. Prav nasprotno. Njegove raziskave so nedvoumno pokazale, da rakasti bolniki, ki se niso zdravili, živijo do 4x dlje, v primerjavi s tistimi zdravljenimi!Popolnoma nepotrebno se zdi omeniti, da ga niso nikdar več povabili na njihovo srečanje.

STATISTIKA, KI POROČA

 Neka epidemiološka študija potrjuje vprašljivo vrednost konvencionalne terapije in zaključi z "zdravstveni postopki imajo zanemarljiv ali nikakršen učinek na smrtnost". Tudi konzervativen New England Journal of Medicine vsebuje članek z zgovornim naslovom " Rak ostaja neporažen".

 Da bi bila medicinska statistika boljša, se uporablja naslednje metode:

• pacienti, ki umrejo med kemoterapijo ali obsevanjem se ne štejejo, saj ni bilo mogoče izvesti celega zdravljenja. V kontrolnih skupinah se to pač šteje.

• Za uspeh se ponavadi šteje, če se obseg tumorja procentualno zmanjša, ne glede na doživetje pacienta.

• Najnovejši trend je, da prične zdraviti pojave, ki so pred-rakasti. S tem se statistično prikaže več obolelih ljudi, prav tako pa umetno podaljša čas preživetja, kar pokaže uspešnost zdravljenja. Seveda pa se komponenta preživetja tudi izboljšuje, saj vse več bolnikov uporablja dodatno alternativno zdravljenje.

  Preiskava, ki je vzela pod drobnogled 1,2 milijona rakavih pacientov, je odkrila, da je stopnja smrtnosti oseb, katerih vzrok ni bil rak, za 200% višja kot bi normalno pričakovali. Dve leti po diagnozi in zdravljenju se je ta smrtnost znižala na 50%. Največkrat je vzrok za tako visoko umrljivost disfunkcija srca in pljuč. To pomeni, da bolniki kasneje ne umrejo za rakom, ampak zaradi posledic zdravljenja raka, kar izboljša statistični prikaz uspešnosti zdravljenja raka. Tako zavajanje javnosti glede stopnje umrljivosti od raka zahteva bolj pošteno statistiko.

 Analiza več obsežnejših preventivnih mamografskih pregledov kaže, da nimajo ti programi nikakršnih uspehov pri preživetju pacientk. Celo urednik revije Lancet je moral priznati, da ti programi mamografije ne upravičujejo svojega obstoja, saj o njihovi uspešnosti ni nobenega relevantnega dokaza. Pomembnost te izjave sega daleč preko mamografije same.

 Zagovorniki konvencionalne medicine priznavajo, da je ta neučinkovita pri bolnikih, katerih rak je napredujoč. Do sedaj so vedno uporabljali slogan: " odkriti je treba dovolj zgodaj, da lahko zdravimo". Vendar izsledki študije o koristnost množičnih akcij preventivne mamografije pričajo o tem, da so klasični prijemi zdravljenja raka nekoristni, ne glede na to, kdaj se ga odkrije, koristijo pa seveda spremljajoči industriji, ki služi na ta račun milijarde dolarjev (moj zaključek).

 13 let trajajoča kanadska študija, ki je pokrivala 40.000 žensk, je primerjala žensko populacijo, ki so jim bili opravili pregled dojk vključno z mamografijo, ter ženskami pri katerih je bil opravljen zgolj fizičen pregled. Prva skupina je imela dosti več opravljenih lumpektomij in drugih kirurških posegov (107 smrtnih primerov), kot pa druga skupina (105 smrtnih primerov).

 Duktalni karcinom in situ (maligna epitelijska novotvorba, ki nastane v izvodilih organa; najzgodnejša oblika karcinoma dojke, ki je omejen na duktuse - DCIS), nenapadalna oblika tumorja na dojki, je dokaj pogost. DCIS se večinoma odkrije pri uporabi mamografije. Pri mlajših ženskah zavzema ta oblika 92% vseh primerov odkritega raka. Kljub temu kar v 44% - 60% primerih se ta rak zdravi z mastektomijo. Čeprav je večina teh tumorjev povsem neškodljivih, se z nepotrebno terapijo statistično izkazujejo boljši rezultati, kot je to v resnici.

 Medtem, ko je konvencionalno diagnosticiranje napadalno in lahko pripomore k širitvi raka, je 8 evropskih bolnišnic in univerz izdelalo t.i. 'Biofield test', ki točno diagnosticira malignost tumorjev na dojki (zanesljivost 99,1%), kot to poroča Lancet.

 V široko zasnovani analizi radioterapije pri pljučnem raku zasledimo naslednje podatke: po 2 letih je umrljivost višja za 21% v skupini, pri kateri so uporabili operativni poseg in obsevanje, v primerjavi s skupino, kjer je bil opravljen zgolj kirurški poseg. Objavljen članek v Lancetu trdi, da je namen obsevanja po operaciji uničiti kar se da veliko rakastih celic, vendar rezultati ne podpirajo te teorije.

KEMOTERAPIJA: MEDICINSKA 'RUSKA RULETA'

 Kemoterapija pri otrocih z levkemijo in Hodgkinovo boleznijo je paradni konj, saj naj bi potrjevala pravilnost pravoverne onkologije. Toda študije, ki so sledile zdravljene paciente dalj časa kažejo povsem drugačno sliko - da je pri teh otrocih kar 18x večja verjetnost, da bodo pri njih kasneje nastali sekundarni tumorji. Še huje, dekleta lahko pričakujejo 75 krat večjo verjetnost, da bodo zbolele za rakom na prsih pred 40.letom. Kot se zdi, je največji problem v tem, da se bo pri njih razvila sistemska Candida albicans, ki nastane kmalu po kemoterapiji. Če se taka infekcija ne zdravi pravočasno, potem se rak lahko ponovi, ali pa se bodo kasneje pojavile hude zdravstvene težave.

 Študija raka na jajčnikih je ugotovila, da je po zdravljenju s kemoterapijo možnost, da se kasneje razvije v drugi obliki kot levkemija, višja kar za 27x (2.700%). Pri blažji kemoterapiji je možnost, da ta sproži levkemijo 2x večja. Pri večjih odmerkih je 4x. Tudi tumorji se ponavadi razvijejo, kadar se rak zdravi s kemoterapijo. Pri multiplem mielomu je študija ugotovila, da kemoterapija ne izboljša bolezni, če primerjamo rezultate s tistimi, ki se sploh niso zdravili.

 Ugleden nemški bio-statistik Ulrich Abel je opravil obsežno analizo 3.000-tih kliničnih primerov, katere namen je bil ugotoviti koristnost kemoterapije pri napredujočih oblikah raka (npr.: rak dojke). Onkologi v primeru takega raka radi posegajo za kemoterapijo, saj obstaja velika možnost, da se bo tumor trenutno zmanjšal (t.i."odzivnost"), pri tem pa zanemarjajo negativne stranske učinke.

 Ebel je zaključil analizo z ugotovitvijo, da ne obstaja nikakršen dokaz, da v teh primerih kemoterapija podaljša življenjsko dobo. Kot sam pravi:

 "Veliko onkologov je prepričanih, da 'odzivnost' na kemoterapijo podaljša preživetje, to prepričanje temelji na lažni premisi, ki jo klinične študije ne podpirajo."

 Dr.Ralph W. Moss v knjigi Dvom v kemoterapijo poda detajlno analizo na to temo. Knjigo konča z zaključkom, da ni nobenega dokaza, da naj bi kemoterapija podaljšala življenje.

 Toda, če tudi bi kemoterapija podaljšala življenje za nekaj mesecev - kaj pa kvaliteta življenja? Tom Nesi, bivši direktor oddelka za odnose z javnostjo pri farmacevtskem gigantu Bristol-Myers Squibb piše v New York Timesu o uspešnem zdravljenju njegove žene, ki ji je statistično podaljšal življenje za 3 mesece. Dva tedna po zdravljenju mu je napisala v beležnico: " sem deprimirana - nič več - prosim". Zato nisem prav nič presenečen, da večina onkologov sebi in svoji družini ne bi dopustili zdravljenja s kemoterapijo.

TOTALNO ZDRAVLJENJE

 Virginia Livingston - Wheeler, ugledna raziskovalka raka in terapevtka v svoji knjigi Rak: nov uspeh poroča o eni izmed pacientk, ki so prejele totalno zdravljenje raka na dojki.

 "Ko so ji odkrili majhno zatrdlino v dojki, so ji opravili radikalno mastektomijo. Bezgavke v podpazduhi niso bile 'okužene', za vsak slučaj so jih odstranili, tudi obsevali so jo ter ji odstranili jajčnike.

 Na njeno začudenje so ji leto dni kasneje nastali majhni vozlički v predelu zarasle postoperativne brazgotine. Spet so jo obsevali. Še več zatrdlin se ji je pojavilo na vratu, kar je zopet zahtevalo obsevanje. Poleg tega je prejela še hormonsko zdravljenje, na obrazu so ji pognale dlake in mozolji. Vozli so se vrnili. Nato je prejela še kemoterapijo z znanimi stranskimi učinki.

 Še preden so ji zrasli lasje, so bolečine v kosteh prepoznali kot kostni rak.

 Nekaj mesecev kasneje so se tvorbe v kosteh poslabšale, zato so ji priporočili odstranitev adrenalnih žlez. Upali so, da ji bodo trpljenje podaljšali vsaj še za eno leto. Po tem naj bi bilo na vrsti še odstranitev ščitnice, kar bi ji mogoče še podaljšalo življenje za 3-6 mesecev.

 Njeno zaupanje v zdravstvene svetovalce se je končno zamajalo, zato je prišla k dr.Livingstonovi po pomoč. Prosila je bila, da naj jo pregledajo brez navzočnosti njenega moža, saj mu je hotela prikrajšati pogled na njeno pohabljeno golo telo, z ogromnim napihnjenim trebuhom in suhimi nožicami. Na koncu je zašepetala: 'Ali naj se ubijem?' "

ZAROTA MOLKA

 Zakaj to počno? ( Ko govorim 'oni', s tem mislim na zdravniški establišment). Mislim, da je odgovor na zastavljeno vprašanje dal ugledni medicinski komentator in bivši urednik New Scientist, dr. Donald Gould, v večno aktualnem članku "Rak: zarota molka". Podnaslov razkriva njegov odnos: "Najobičajnejši rak je odporen na današnje zdravljenje enako kot pred 40-timi ali 50-timi leti. Ničesar ne bomo dosegli, če se pretvarjamo, da ga bomo počasi premagali".

 Resnica se je namenoma skrivala pred javnostjo. Po mnenju Goulda gre razlog za molk iskati v denarju. Javnost mora še naprej verjeti zdravniškemu establišmentu, da mu bo denar še naprej dotekal. Nek citiran znanstvenik je dejal, da če imamo na tisoče radiologov, ki premorejo opremo vredno milijone dolarjev, potem z obsevanjem nadaljujejo, čeprav študija za študijo dokazuje, da to naredi več škode kot koristi.

 Gould prav tako meni, da bi bolniki brez zdravljenja povsem udobno živeli do svojega neizbežnega konca, z zdravljenjem pa postanejo trpeče žrtve nesmiselnega poizkusa, da bi z zdravljenjem pridobili kak nesrečen teden več življenja. Takrat se seveda najbolje zasluži. Gould razmišlja, da pacienta zastrupijo z zdravili, pohabijo z nepotrebnimi operacijami, s ciljem, da poizkusijo zdraviti neozdravljivo.

 Ni se veliko spremenilo odkar je leta 1976 Gould napisal zgornji tekst. V novejši izdaji The Moss Reports lahko preberemo, da se je dolgoročnejše preživetje bolnikov z rakom na prostati, dojkah, črevesu ali na pljučih, komaj kaj spremenilo v primerjavi s 70-imi leti prejšnjega stoletja. Torej, ni opaznejšega napredka v zadnjih 70 ali 80 letih.

ZNANSTVENE OSNOVE ZA UPORABO ZDRAVIL

 Zanimivo je tudi poznati znanstvene temelje, na podlagi katerih so zdravila za zdravljenje raka dobila uporabno dovoljenje. Večina zdravil prihaja iz ZDA. Včasih je moral proizvajalec opraviti 2 zadovoljivi, obširni in naključni študiji, da bi s strani ameriške agencije za zdravila (FDA) dobil dovoljenje. Ko pravim "zadovoljivi" s tem mislim na to, da mora zdravilo učinkovati na tumor tako, da mora nekoliko zmanjšati vsaj v trajanju 1 meseca. Kar pa ne pomeni, da mora zdravilo dokazati pozitiven vpliv na doživetje, hkrati pa ni bilo potrebno za to isto zdravilo pokazati kakršen koli nezadovoljiv izkaz.

 Tak "čisto znanstven" napotek je bil sproščen v času Clintona in farmacevtske družbe lahko sedaj pridobijo dovoljenje s strani FDA na osnovi manjših preliminarnih preizkusih, tudi če obsežnejše raziskave niso dobile ugodne ocene. Izredno zanimivo izjavo o pridobitvi dovoljenj za zdravila je podal predstavnik za javnost FDA, ki je poudaril, da vsako odlašanje izdaje dovoljenj ne pomeni, da lahko zavlačevanje prepreči zdravljenje tistim nujno potrebnim bolnikom, saj " vsa ta zdravljenja raka ne ozdravijo tako ali tako nikogar".

 Verjetno je situacija še slabša, kot je primer neučinkovitega zdravljenja. Skupina uglednih raziskovalcev je napravila pregled vseh izdanih statističnih dokazov o izidu zdravljenj in ta je pokazal, da je zdravstveni sistem v ZDA najbolj odgovoren za smrt in poškodbe njegovih oskrbovancev. Podatki za leto 2001 kažejo, da je v tej državi za srčno-žilnimi boleznimi umrlo 699.698 pacientov, za rakom 553.251 in zaradi zdravniških posegov 783.936! Temu primeren je naslov te študije: "Smrt zaradi medicine".

 Verjetno se boste spraševali, zakaj zdravstvene avtoritete zamižijo na eno oko v zvezi s tem masovnim iztrebljanjem ljudstva, čigar vzrok se nahaja predvsem v zvezi z zdravili, po drugi strani pa se tako vneto ukvarjajo s preprečevanjem zdravljenja z dodatki k prehrani ali z naravnimi zdravili.

 Simptom tega uradnega stališča je saga o Pan Pharmaceuticals, ko je vlada Avstralije pritiskala na največjega domačega proizvajalca naravnih zdravil in ga končno pahnila v bankrot. In to vse zaradi tega, ker naj bi obstajala možnost, da ti izdelki lahko povzročijo bolezen ali celo smrt uporabnika.

 Po mojem tiči glavni vzrok za tako obnašanje oblasti v dejstvu, da so oddelki za zdravstvo in uradi za regulacijo trga pod vplivom zdravnikov, ki so jih šolali (delno z denarjem farmacevtskih družb) v duhu, da so zdravila za človeka koristna, naravni izdelki pa so potencialno nevarni. Čeprav ima večina prebivalstva Zahoda rajši naravne izdelke, pa v osnovi vse politične stranke zagovarjajo podrejanje farmacevtskim zdravilom.

 Da bi lahko spremenili tako zatiralsko politično klimo, nujno potrebujemo politično stranko, ki bi namesto podrejanja sintetičnim zdravilom promovirala naravno zdravilstvo oz. zdravstveni sistem.

 Namig za vzrok za nagnusno "Smrt zaradi medicine" statistike dobimo v uredniškem uvodniku izpod peresa Richarda Smitha v British Medical Journal:" Zgolj 15% zdravniških intervencij ima podlago v znanstvenih dokazih" in "To pa zaradi tega, ker je le 1% člankov v medicinskih dnevnikih in revijah v soglasju z znanostjo, delno pa zaradi tega, ker mnogo zdravljenj ni bilo nikoli preverjenih (ocenjenih)".

 Dober primer neznanstvene narave medicinskih raziskav je fiasko, ki ga je doživela NHT (nadomestna hormonska terapija). Pred nekaj desetletji so obelodanili 'rigorozno znanstveno' raziskavo, ki naj bi potrdila učinkovitost in varnost terapija, saj je drugače ne bi odobrili. Sedaj pa vsaka novo objavljena študija kaže, da je NHT nevarna in da zviša možnost obolelosti od raka in srčnih bolezni.

 Kaj je bilo narobe? Zakaj se to ni ugotovilo prej? Čisto enostavno - originalna raziskava je bila opravljena z namenom, da se povišajo dobički, med tem ko sedanji raziskovalci niso deležni teh profitov. In prav zato ne zaupam nobenim raziskavam, ki so opravljene z mislijo o zaslužku. Na žalost, dandanes se to nanaša na večino medicinskih raziskav.

POT NAPREJ

 Minilo je že 32 let,odkar je predsednik Nixon napovedal vojno raku. Od tistih časov je bilo porabljeno 3.000 milijard dolarjev za konvencionalno zdravljenje in raziskovanje raka. In rezultat? Še nikoli ni toliko ljudi umrlo zaradi raka kot danes! Med tem, ko je bilo opravljenih veliko študij, ki naj bi ocenile učinek različnih hranil na različne vrste raka, naravnim terapevtom ni od teh 3.000 milijard kapnilo prav nič, čeprav bi jim pomoč omogočila izvajati raziskave holističnih terapij raka. Naravni terapevti so izkusili celo stoletje preganjanj, mnogi med njimi so končali pred sodiščem ali pa v ječi.

 Ali ne bi bilo bolj znanstveno, da se metode naravnega zdravljenja raka evaluirajo, kot pa da se terapevte meče v ječe? Večina alternativnih klinik za zdravljenje raka iz ZDA so se morale preseliti v Mehiko. (seznam takih klinik po vsem svetu si lahko ogledate na spletnem naslovu http://www.cancure.org)

 Holističen pristop k zdravljenju raka vključuje najboljša hranila, zelišča, elektro-medicino in vibracijsko ali energijsko medicino, emocionalno zdravljenje in terapijo uma. Edina objavljena študija, ki se je povsem približala holističnemu pristopu, vključuje Gersonovo terapijo in poda oceno 5 letnega preživetja 153 bolnikov z melanomom. Gersonova terapija bolnikov v I. In II.štadiju - 100% doživetje; klasična medicina - 79%. III.štadij (regionalne metastaze) - številke so 70% in 41%. IV.štadij (oddaljene metastaze) - 39% pri Gersonu in 6% pri klasičnem zdravljenju.

 Veliko naravnih zdravilcev trdi, da imajo več kot 90% uspešnost pri zaustavljanju raka in zmanjšanja, seveda ako se pacienti pred tem niso zdravili na klasičen način. Kot se zdi je najnevarnejše zdravljenje raka kemoterapija in obsevanje.

 Torej, če ste soočeni z rakom, vam predlagam, da se ne uklonite strahu in pritiskom. Skoraj nikoli ni situacija taka, da bi morali takoj ukrepati. Namesto tega opravite poizvedbo, preberite si kako knjigo, revijo, ali deskajte po spletu, ter zaupajte svoji intuiciji in zdravemu razumu.

  O AVTORJU

 Walter Last je delal kot biokemik in raziskovalni kemik na različnih medicinskih oddelkih po nemških univerzah in na Bio-Science Laboratories v Los Angelesu. Kasneje je delal kot nutricionist in naravni terapevt na Novi Zelandiji in v Avstraliji, kjer se nahaja tudi sedaj.

 Napisal je veliko časopisnih člankov v zvezi z zdravljenjem, kot tudi kjnig, vključno z Heal Yourself in Healing Foods. Njegova nova knjiga Natural Way to Heal je obravnavana v tem sestavku.

 Walter Last je upokojen in nima klinike. Informacije o vprašanjih v zvezi z zdravljenjem dobite na tem naslovu http://www.health-science-spirit.com; o njegovem pristopu k zdravljenju raka kliknite na "Diseases" in našli boste njegov članek (8 delov) - "Overcoming Cancer".

Prevod:N.J.