Minerali

 Naše telo je v principu zgrajeno iz vode in mineralov, zato je naše zdravje dosti bolj odvisno od mineralov, kot pa od vitaminov, maščob, OH in beljakovin.
  Najpomembnejši mineral je kalcij, ki je prisoten prav povsod, v vsaki celici (in ne samo v kosteh in zobeh).
  In na tem mestu naletimo na poglaviten problem: kako pridobiti zadosten vnos teh mineralov? Zadeva je dosti komplicirana. Veliko živil (mleko) je bogatih s kalcijem, toda tega naše telo ne(zna)more uporabiti. Tudi direkten vnos čistih mineralov nam ne more pomagati, saj je izkoristek le 3-5 %. Najbolj učinkovit vnos mineralov je preko rastlin, saj naše telo potem nima nikakršnih problemov z absorbcijo le-teh.

Kalcij, fosfor, kalij, magnezij in natrij so minerali, ki zvišujejo pH.

Ca - kalcij

  Telo je zgrajeno iz vode in mineralov, največ je seveda kacija (kosti, celice).

 Naša zahodna civilizacija je postala odvisnik od kalcija. Zakaj? V 50.-tih letih prejšnjega stoletja je mlečno-predelovalna industrija pričela reklamirati mleko in mlečne izdelke, kot prekrasen vir kalcija. Včasih je bila osteoporoza dokaj nepomembna bolezen, v zadnjih desetletjih pa je na pohodu in to kljub temu, da pijemo toliko "s kalcijem bogatega" mleka, da jemljemo kalcij v dodatkih (koralni kalcij) itd...V ZDA so opravili študijo, ki je pokazala, da poprečen temnopolti prebivalec v ZDA konzumira dnevno 1.000 mg kalcija, kljub temu je verjetnost, da si bo zlomil kolk devetkrat večja, kot temnopolti prebivalec v Južno Afriški republiki, ki v poprečju konzumira zgolj 196 mg!
V resnici užijemo preveč kalcija, zato s starostjo postajamo vse bolj podobni kamnu. Naše žile in sklepi otrdijo, kalcinacija hrbtenice, skleroza....vse je povezamo s kalcijem! In še zanimivost:75 letnik ima 140x več kalcija, kot otrok.

Mg - magnezij

 Kot je že napisano v poglavju 'Osteoporoza', je magnezij tisti, ki uravnava raven kalcija. In prav pomanjkanje tega elementa, ki je osnovni in osrednji kemičen element v molekuli klorofila, povzroča osteoporozo, okvare srčne zaklopke. Zaradi oropanosti rodovitne zemlje tega izredno pomembnega elementa, preko hrane ne dobimo zadostni vnos magnezija, ki je poleg tega tudi ključnega pomena za zdrave kosti. Zdravniki neupravičeno zanemarjajo to dejstvo in pacientom predpisujejo hrano bogato z kalcijem (mleko) in razne kalcijeve preparate, namesto da bi jim predpisovali magnezij, oz. svetovali prehranjevanje z njim bogate hrane. Čemu tako ravnanje zdravnikov? Odgovor se zopet skriva v denarju, zdravniki svojim bolnikom ne pomagajo ali zaradi nevednosti, ali pa zaradi finančnih koristi. Naj živi tržno gospodarstvo!

K - kalij

 Kalij je tretji najbolj razširjen mineral v telesu, takoj za kalcijem in fosforjem. Tako kot natrij in klor je tudi kalij elektrolit, mineralna sol, ki proizvaja elektriko, ko se raztopi v vodi. Kalij skupaj z natrijem in s klorom vzdržuje razporeditev tekočine in pH, pospešuje prenašanje živčnih impulzov in krčenje mišic, uravnava srčni utrip in krvni tlak ter pomaga pri pravilnem delovanju ledvic in adrenalinskih funkcij. Potreben je tudi pri beljakovinski sintezi, presnovi ogljikovih hidratov in izločanju inzulina iz trebušne slinavke. Kalij spreminja krvni sladkor v glikogen, ki ga mišice uporabljajo za energijo, zato pomanjkanje tega minerala povzroči utrujenost in mišično oslabelost. Kalijevo uravnavanje prenosa hranil skozi celične membrane z leti upada; s tem lahko razložimo del poškodb v krvnem obtoku, malodušnost in splošno šibkost pri starejših ljudeh.

 Hudo pomanjkanje (hipokalemija) ima lahko za posledico mišične krče, slabost, preobčutljivost, utrujenost, bruhanje, slabe reflekse in težave z zbranostjo, srčno aritmijo in celo srčno odpoved. Pomanjkanje največkrat povzroči velika izguba tekočine (znojenje, driska, uriniranje), ki je lahko povezana z uporabo diuretikov, odvajal, aspirina in drugih zdravil. Hipokalemijo lahko povzroči tudi prehrana, revna s sadjem in zelenjavo ter bogata z natrijem; to še posebej velja za starejše.     

 Dobri viri kalija so surova zelenjava (zlasti krompir in paradižniki), sadje (zlasti banane, citrusi, avokado in melone), sokovi iz citrusov, pusto meso, ribe, fižol in oreški. Recept: 'kalijeva juha'

P - fosfor

 Je esencialen pri biokemični sintezi in pri funkcijah celic živčevja (predvsem v zvezi z možgani), je sestavni del fosforoproteinov, nukleoproteinov in phospholipidov

 Največ ga najdemo v mesu, govejih jetrih, ribah, mleku, stročnicah, polnovrednih  žitaricah in izdelkov iz žit, kvasu, siru....Pomanjkanje fosforja povzroča: slab apetit, mišično šibkost, težave v okostju, razpad zob, živčna šibkost...

Zn - cink

 Cink je kofaktor številnih encimov, med drugim tudi tistih, ki sodelujejo pri sintezi RNA in DNA molekul, potreben je za normalen razvoj okušalnih brbončic, za učinkovito celjenje ran ter normalno rast in spolni razvoj otrok . Spada med mikroelemente. Najdemo ga predvsem v tistih prehrambenih izdelkih, ki vsebujejo veliko beljakovin, kot npr. mlečnih izdelkih, fižolu, kvasu, leči, lešnikih in raznih semenih (predvsem so važna semena bučnic), žitih (zelo važen je rjavi riž), špinači in drugi zelenjavi ter tofuju

J - jod

 Pomemben je za sintezo ščitničnih hormonov - tiroksina in trijodtironina. Spada med mikroelemente. Pomemben pri energijski produkciji in pri razvoju mentalnih sposobnosti, ter pri telesni odpornosti (limfni sistem).Najdemo ga v mleku, jajcih, ribah, zelenjavi (predvsem tisti, ki raste v zemlji), žitih, algah (spirulina), mineralni vodi, špargljih in ananasu.

V - vanadij

 Vanadij je pomemben za kalcifikacijo zob, uglasšuje kardialni in živčni sistem, zmanjšuje holesterol, uravnava phospholipide v krvi in je katalizator oksidacije pri mnogih bioloških substancah. Igra tudi pomembno vlogo pri pravilnem delovanju trebušne slinavke. najdemo ga v sadju in zelenjavi, ter seveda v morski soli.

S - žveplo

 Nadzoruje prenos energije v tkivu, kosteh in v celicah hrustanca, esencialen pri beljakovinski zgradbi

Fe - železo
  Kot komponenta hemoglobina in mioglobina sodeluje pri prenosu kisika pa tudi ogljikovega dioksida po krvi. Prav tako je sestavni del encimov, ki sodelujejo v procesu celičnega dihanja (citokromov,...), kot komponenta lizosomskega encima mieloperoksidaze pa sodeluje v procesu uničevanja . Spada med mikroelemente.

 Posebno poglavje je vnos železa v nosečnosti, saj vemo, da je anemija zaradi pomanjkanja železa lahko problem tako pri vegetarijankah kot tistih, ki to niso. Prehod železa (iz rastlinske prehrane) skozi prebavila v limfo in kri lahko nosečnice, po nekaterih podatkih tudi do 6-krat, povečajo s sočasnim vnosom hranil, ki vsebujejo veliko vitamina C. Ta hranila so limone, pomaranče, grenivke, jagode, brstični ohrovt, zelena paprika, sveža listnata zelenjava, šparglji, brokoli, redkev.
  Obstajajo tudi snovi, ki lahko ovirajo zadosten vstop železa v telo. To so: tanin iz pravih čajev, kofein, dietne vlaknine, fitati iz otrobov in soje, fosfati iz mesnih izdelkov, industrijskih prigrizkov in umetnih pijač ter oksalati iz špinače, rabarbare in čajev. Zaradi tanina iz čajev in kave ter ob jemanju kalcijevih dodatkov naj bi se te pijače in tablete ne uživalo uro pred in uro po obroku, bogatim z železom.
  Železo najdemo: v listnati zeleni zelenjavi, brokoliju, paradižniku, špinači, grahu, nizkem fižolu, leči, suhem sadju (predvsem v marelicah, figah, slivah in rozinah), sezamovih semenih, pistacijah, semenih sončnic, žitih, polnozrnatem kruhu, sojini moki in mleku, lešnikih, orehih.

Absorpcija mineralov

 Glavno vprašanje se glasi: v kakšni obliki morajo biti minerali, da jih telo lahko izkoristi? Odgovor se glasi: absorbcija mineralov preko prebavil, ki jih celice lahko potem uporabijo.
Absorbcija mineralov poteka na dva načina - aktivna (preko z ioni nabitimi minerali) in pasivna absorbcija (minerali so vezani na molekule hrane).  Aktivna absorbcija je bolj učinkovita, je pa hkrati bolj limitirana, saj različna hranila tekmujejo med seboj za iste receptorje, kar se pri pasivnem načinu ne more zgoditi. Izkoristek večine mineralov je nekje med 6% in 40%, razen pri kaliju in natriju, kjer se absorbira 90%. Zmožnost absorbcije mineralov in njih uporaba varira glede na nekatere spremenljivke, vključno s pH vrednostjo, fiziologije, prisotnostjo drugih mineralov itd.
Zaradi svojega ionskega naboja, se minerali bolje absorbirajo v kislem okolju. Ker se s starostjo količina želodčne kisline zmanjšuje, se posledično zmanjšuje tudi sposobnost absorbcije mineralov. Tudi jemanje zdravil proti kislini (zgagi) močno zmanjša absorbcijo.
  Tudi prehrambeni vir mineralov igra pomembno vlogo. Primer železo: vnos železa iz mesa je 2-3x večji, kot če ga dobimo preko  rastlin.
  Rastline vsebujejo snovi, ki zmanjšajo sposobnost absorbcije mineralov, predvsem kalcija, železa, magnezija in cinka. Phytati, ki jih najdemo v nefermentiranih izdelkih iz soje in žitaric, se vežejo na te minerale in s tem zmanjšajo absorvcijo. Oksalati v špinači in rabarbari pa močno zmanjšajo zmožnost absorbcije kalcija, tako da v nekaterih primerih lahko govorimo zgolj o 3-5% vnosu.
  V večini primerov je uspešnejši vnos ionskih mineralov, ki niso vezani na molekule hrane, saj želodčna kislina v tem primeru ni pomembna. To dejstvo je pomembno za ljudi v starejši dobi in za tiste osebe, ki jemljejo zdravila proti kislini. Če pa jemljemo ionske sledne minerale v dodatkih, ki imajo nizko vsebnost natrija, potem se tem težavam uspešno izognemo.
  Obstaja pa še tretja možnost vnosa mineralov, ki pa je hkrati tudi najslabša - minerali brez ionov in ki niso vezani na molekule hrane. Zmožnost absorbcije teh mineralov je zgolj 3-5%. Te mineralne dodatke lahko kupimo v marketih in so relativno tudi zelo poceni.
  Nekateri izdelovalci mineralnih dodatkov poskušajo s helacijo izboljšati zmožnost absorbcije preko prebavil, v bistvu poskušajo naše telo pretentati. Tudi če jim uspe, da ti minerali skozi prebavni trakt zaidejo v telo, jih naše celice ne marajo!

   Kako spraviti minerale v celico

  Absorbcija mineralov skozi prebavni trakt je šele polovica opravljenega dela. Sedaj morajo ti minerali postati koristni s tem, da jih celice uporabijo. In sedaj pride do izraza pomembnost vode.
Vsi vemo, da je voda v principu molekula H2O. Toda te molekule so v različnih skupinah, nekatere so bolj povezane med seboj, druge manj (tvorijo 'skupine vodnih molekul'). Navadna voda ima tak električni naboj, da so molekule vode "zbite" skupaj. Zaradi tega poznamo površinsko napetost vode (npr.: žuželke lahko hodijo po vodi). Detergenti, ki jih uporabljamo pri pranju perila so v bistvu kemične spojine, ki te velike skupke molekul vode razbijejo. To vodi omogoča, da prodre do umazanije na tkanini in jo spere. Podobna zadeva se dogaja tudi pri vstopu v celico in izstopu iz nje, voda mora biti v taki obliki, da lahko celicam prinese hrano, iz njih pa odnese odpadke..
  Obstaja več načinov, da vodo razbijemo na manjše molekularne skupine, oz. na molekule, med njimi je postopek z magnetnim poljem zvočnimi valovi itd..., toda najboljši način je z uporabo micelnih katalizatorjev. Prednost tega postopka je, da ne samo razbije vodo na nesprijete molekule, ampak molekulo vode spremeni - namesto tetraedra nastane molekularna veriga. Najboljši način, da izboljšamo vnos mineralov in drugih hranil v sam organizem je CAW (Catalyst Altered Water - s katalizatorjem spremenjena voda). Postopek je iznašel ameriški znanstvenik John W.Willard, ki primerja vodo z ogljikom: tako grafit kot tudi diamant sta oblika ogljika, prvi je izredno mehak, drugi pa izredno trd; voda pod vplivom katalizatorskega postopka postane popolnoma drugačna, in organizmu dovaža mnogo več hranil kot navadna voda, hkrati pa odnaša iz celic mnogo več odpadnih snovi (boljši metabolizem, zmanjša otekanje tkiva...). Na tak način ojačamo imunski sistem in zdravje na splošno.
   1 unča CAW-a (28 gr) popolnoma spremeni 3,6 l vode.

>DOMOV<