Skleroza multipleks (MS)

Histamin 

  Histamin je zelo preprosta molekula, ki nastane iz naravne aminokisline in se po naravni poti tvori v človeškem organizmu. Histamin ima zelo 'slab' sloves, saj naj bi bil odgovoren za alergijski odziv na določene snovi. Zato obstajajo ''antihistaminska'' zdravila, ki naj bi blažila različne alergije. Kljub vsemu pa naj bi prav histamin pomagal bolnikom, ki so zboleli za neozdravljivo boleznijo - multiplo sklerozo (MS). Histamin je v ta namen prvič uporabil Dr. Hinton Jonez in sicer leta 1950 v bolnišnici Sisters of St. Joseph's Hospital, Tacoma, Washington, ko so ga tja poklicali, da odpre nov oddelek za zdravljenje MS.
  Dr. Jonez je vedel, da mora biti pri intravenozni uporabi histamina zelo pazljiv, saj lahko prevelik odmerek v prekratkem času sproži negativni odziv (hud glavobol in hude bolečine v trebuhu), zabeleženi pa so bili tudi smrtni primeri. Za možnost zdravljenja s histaminom je dr. Jonez izvedel v pogovoru z dr. Hortonom na večerji v sklopu zdravniškega kongresa. Dr. Horton je bil poznan zdravnik s klinike Mayo (Minnesota) in tam so preizkušali zdravljenje MS s histaminom, ki je po njegovih besedah veliko obetalo. Bil je mnenja, da je MS alergijska bolezen, zato jo je zdravil s histaminom, torej je delal prav nasprotno od splošne prakse, saj so le nekaj let prej nastala antihistaminska zdravila za zdravljenje alergij, ki so postala ''nov zakon'' v medicini. Dr. Horton je torej zdravil alergije prav z histaminom in hud glavobol je takoj skrivnostno izginil, tudi simptomi Manierove bolezni, ki se ponavadi konča z kirurško odstranitvijo srednjega ušesa. Torej je on gasil ogenj z ognjem histamin je uporabil proti histaminu. In to zelo uspešno.
  In zakaj medicina histamin ni začela uporabljati za tovrstne bolezni? Zato, ker je histamin zelo preprosta molekula, ki se je ne da patentirati!
  Potem, ko je dr. Jonez dal preko 150.000 injekcij histamina je zapisal, da histamin tisti, ki ga je treba najprej uporabiti pri zdravljenju MS. Sčasoma je svoje zdravljenje dopolnjeval z odstranjevanjem povzročiteljev alergije, saj je bil trdno prepričan v teorijo, da je MS alergijska bolezen. Pri hudih primerih MS je uporabljal tudi fizioterapijo, prilagojeno posameznemu pacientu. Na žalost je dr. Jonez umrl leta 1952 in nihče si ni upal nadaljevati njegov način zdravljenja.

Dieta Dr. Roy Sewank

  Dr. Roy Sewank je tudi v tistem času začel uspešno uporabljati svojo dieto pri zdravljenju MS, katere glavna značilnost je uživanje večjih količin nenasičenih maščob (Budwig dieta!). Pri pacientih, ki so začeli uporabljati njegovo dieto v zgodnejšem stadiju in še niso imeli hujših simptomov bolezni, so v 95% primerih ostali brez hujših težav še 30 let kasneje!  Pri pacientih, ki so imeli hujše znake bolezni in so jih spremljali 30 let, je statistika pokazala, da je bila umrljivost tistih, ki niso sledili tej dieti 80%, pri tistih na dieti pa je bila umrljivost zgolj 31%.
 Poleg nenasičenih maščob se morajo bolniki držati tudi strogih pravil - izogibati se vsem alergenom v hrani (umetna barvila, sladila, konzervansi, umetne arome in okusi, rafinirana moka in sladkor, itd.)

Alergeni v hrani

  Že dr. Jonez je ugotovil, da je alergija na hrano eden od glavnih vzrokov za nastanek MS, to so potrdili tudi drugi strokovnjaki. Opravljena je bila študija, ki je pri 49-tih pacientih pokazala, da so se težave pri 39% opazovancev znatno izboljšale, če so se izogibali alergenom v hrani.

Težave s prebavo in presnovo

  Raziskave so pokazale, da ima večina bolnikov MS hujše težave s prebavo in sposobnostjo presnove. Torej tudi najboljša dieta ne bo dala zadovoljivih rezultatov, če prebavni trakt ne deluje normalno (čiščenje in izgradnja zdravega črevesja). Predvsem imajo pacienti premalo želodčne kisline in premalo pankreatičnih encimov.

Vitamin B 12

  Vitamin B 12 je nujno potreben za tvorbo mielinske ovojnice, ki živčnim vlaknom pomaga prevajati živčne impulze , kar je značilnost MS. Japonski raziskovalci so ugotovili, da jemanje tega vitamina močno izboljša sposobnost vida in drugih možganskih potencialov pri bolnikih z MS. Oralno jemanje vitamina B 12 ni pokazalo zadovoljivih rezultatov, zato ga je treba prejemati IV, z injekcijo.

Adenosine monofosfat - AMP

  Pri bolnikih z MS, ki imajo hujše težave z sečnim mehurjem so opazili, da se njihovo stanje močno izboljša, če jemljejo AMP z injekcijami, toda ne intravenozno, temveč v mišico, saj lahko drugače nastanejo negativni stranski učinki.

Adaptrin (Padma 28)

   To je mešanica zelišč po tradicionalnem tibetanskem receptu. V raziskavi, kjer so opazovali 100 bolnikov z kronično progresivno MS, so pri tistih pacientih, ki so jemali Padma 28 (2-3 tablete/dan), ugotovili, da se je po enem letu pri 44% opazovancev stanje opazno izboljšalo, v nasprotju s tistimi, ki so se zdravili normalno in izboljšanja ni bilo.

DHEA

  Čeprav ni bilo o tem še nikjer napisano, so na kliniki v Tahomi ugotovili, da imajo bolniki MS izjemno malo tega hormona. Pri njih so opazili, da so bolniki, ki so prejemali ta naravni hormon, imeli več moči kot pred tem.

Procarin

  To zdravilo za MS je najbolj sporno, saj ima veliko zagovornikov ter seveda tudi nasprotnikov (v uradni medicini).
   Elaine DeLack je l.1985 dobila prve simptome MS - težave z svojo levo nogo. L.1988 so njeno bolezen uradno razglasili. Elaine je najprej poizkusila z oralnim jemanjem vitamina B 12, toda kakega bistvenega napredka ni bilo. Potem je po nasvetu zdravnika R. Bjorka pričela jemati injekcije vitamina B 12 in AMP-ja. Njena bolezen se je zaustavila, bila je v remisiji.
Med tem je imela zopet dovolj časa, da dokonča svoj študij za diplomirano bolniško sestro. Zaposlila se je v bolnišnici v Montani in tam zaman nagovarjala zdravnike, da za zdravljenje MS uporabijo injekcije vitamina B 12 in AMP-ja. Njen nasvet je poslušal nek mladi zdravnik in svoji pacienti pričel dajati omenjeni injekciji - kmalu so to pacientko lahko poslali domov, saj se je njeno zdravstveno stanje močno izboljšalo. Kljub temu so zdravniki še naprej nasprotovali tej terapiji, saj so bili notnega mnenja, da je opravljeno premalo raziskav, da bi smeli to uporabljati v vsakodnevni praksi.
   Elaine je pričela sama raziskovati MS, na Washingtonski univerzi je opravila študij raziskovalnih metod, da bi lažje opravljala svoje delo. Ugotovila je, da se vitamin B12 ne more absorbirati brez IF (intrinzičnega faktorja) in prav histamin je tisti, ki spodbuja produkcijo IF-ja. Vedela je, da je našla ključno informacijo.
   Ko si je pričela dajati histamin IV in preko obližev, je ugotovila, da je učinek samo prehodne narave, zato je pričela iskati naravne snovi, ki bi upočasnile razgradnjo histamina. Pri tem so ji pomagali nekateri farmacevti. Tako je nastal Procarin. Ustanovila je podjetje, toda zdravniki so še vedno ostali nezainteresirani. Stopila je v kontakt z Tahoma kliniko, kjer so Procarin pričeli uporabljati za zdravljenje MS.
     Eleine je razvila tudi teorijo, ki pojasnjuje notranjo logiko MS:
  Bolezen je rezultat infekta, najverjetneje provirusa, ki napada celice, katere proizvajajo histamin v osrednjem živčevju. Provirusi, počasni virusi, v celicah mirujejo, dokler jih nek stresni dražljaj ne aktivira, nakar prelisičijo celice gostiteljice, da se pričnejo razmnoževati (virusi). Tako nastaja več okuženih celic in vse manj histamina, nastanejo prvi znaki MS. Potem pa se število okuženih celic, ki hkrati tudi izločajo histamin, tako poveča, da nastane eksplozija teh celic in se te zanesejo v kri in zaidejo tudi v tekočino v hrbtenjači. Hkrati se močno zviša produkcija histamina, ki je nujno potreben za izdelavo mielinske ovojnice. To pa zakrije simptome bolezni. Virusi so tokrat napadli več celic za proizvodnjo histamina in tam postanejo zopet mirujoče, dokler jih ne vzpodbudi nov stresni faktor. Ciklus se zopet ponovi, toda tokrat v večjem obsegu. Nato pa nastane zadnji ciklus, kjer ni več remisije.

***

 Pred nekaj časa sem na teh spletnih straneh objavil članek o "velikem preboju"' pri uspešnem zdravljenju MS s strani dr. Paola Zambonija, ki ima pri bolnikih, ki še niso zelo hudo oboleli, kar 73% uspeh in to po preteklih dveh letih. Več si lahko preberete na tej povezavi: Dr.Paolo Zamboni