Žito - kaj vse moramo vedeti o njem

 Vlaknine so ogljikovi hidrati, tako kot je to tudi sladkor, le da so kompleksnejše, njihove molekule so dolge in neprebavljive (sestavljeni O.H.). Najdemo jih v sadju, zelenjavi in žitu. So brez kalorij, ker jih telo ne more uporabiti. Hrano, kjer je veliko vlaknin, telo počasneje presnavlja, zato ima tako sadje in zelenjava (slive, brokoli, robide) nizek glikemičen indeks. (GI). Tudi če smo na dieti z malo kalorijami, lahko tako sadje in zelenjavo jemo v večjih količinah.

 Za vlaknine že dolgo velja, da so za nas izredno zdrave, saj uravnavajo prebavo. Uživanje vlaknin skrajša čas prehoda skozi prebavila in pospeši izločanje. Delimo jih na topne in netopne, čeprav so neprebavljive. Vlaknine v otrobih (večina), zelenjavi in žitaricah se v vodi ne stopijo. Če jih jemo v zadostnih količinah, potem ob prehodu skozi prebavila nase vežejo vodo, pri tem nabreknejo, zato v debelem črevesu povečajo volumen blata, kar preprečuje zaprtje. Na stenah črevesja 'lovijo' ostanke prebavljene hrane, torej pomagajo izločati toksične snovi, ki bi drugače lahko ostale v črevesju. Poleg tega uravnavajo pH črevesja, s tem pa mikroorganizmom preprečujejo produkcijo kancerogenih substanc, torej preprečujejo nastanek raka. Največ jih najdemo v listnati zelenjavi, lupini sadja, koruznih otrobih, polnozrnati pšenici ter v semenju in oreščkih.

 V vodi topne vlaknine se v vodi stopijo, najdemo jih v ovsu in ovsenih otrobih, posušenem fižolu in grahu, ječmenu, lanenem semenu, zelenjavi (korenje), sadju (jabolko, pomaranče) in največ v luščinah semen trpotca. Ko se v prebavnem traktu stopijo, nastane želatinasta masa, ki uravnava izločanje odpadnih snovi. Prav tako se vežejo na maščobne kisline, s tem pa podaljšajo čas prehoda hrane iz želodca, zato se sladkor počasneje absorbira. V vodi topne vlaknine zmanjšajo raven holesterola (tudi 'slabega'), saj preprečujejo žolču, da bi se ponovno absorbiral v telo, zato morajo jetra proizvesti več žolča. S tem pa se zmanjša raven holesterola v krvi. Topne vlaknine upočasnijo presnovo O.H., kar upočasni glikemično reakcijo, to dvoje pa zmanjša pritisk na trebušno slinavko in zniža raven sladkorja v krvi. Dodatki z trpotcem dokazano pomagajo bolnikom s sladkorno boleznijo.

 Netopne vlaknine pomagajo pri uravnavanju stolice, topne pa znižujejo raven holesterola in sladkorja v krvi, hkrati pa izboljšajo prebavo in izločanje.

 Beljakovine, maščobe in O.H. v žitu ob presnovi v našem telesu proizvajajo različne kisline. Beljakovine povzročijo nastanek žveplovih in fosfornih kislin, med tem ko maščobe in O.H. proizvajajo ocetno in mlečno kislino. Seveda so te kisline strupi, ki jih mora telo izločiti. Naše telo lahko normalno deluje le takrat, kadar je pH rahlo alkalna (7,45), če se pH vrednost v organizmu spremeni že za nekaj desetink, potem lahko nastopi bolezen, tudi tiste najhujše. Na žalost je večina hrane, ki jo jemo, izredno kisla (meso, mlečni izdelki, sodavice, alkohol, kuhano/pečeno žito). Če je take hrane preveč, telo temu težko sledi, zato lahko nastopijo različne bolezni, zbolimo in na koncu umremo.. Zato moramo te težave odpraviti z razkislevanjem.

 Povsem logičen zaključek: vzpostaviti moramo normalno stanje v telesu s tem, da jemo alkalno hrano. Sveže sadje in zelenjava ter 'super hrana' (npr.: mlad ječmen) je tisto, kar nam bo najbolj pomagalo.

 Žitarice so lahko problem, če jih jemo v večjih količinah. Amarant, proso, leča, divji riž in quinoa so rahlo alkalni. Ječmen, pira, oves in rjavi riž so rahlo kisli. Rž, pšenica, beli riž, koruza in ajda pa so izredno kisli.

 Encimi so izrednega pomena za naše zdravje. Kot pravi Dr. Howell v svoji knjigi o encimih: >Življenjska doba posameznika je neposredno odvisna od izrabljenosti encimskega potenciala.< Torej, če jemo hrano z veliko encimov, bomo živeli zdravo in dolgotrajnejše življenje! V surovem žitu so encimi. Ko odpremo zapakirano žito (zrnje) in vanj pride vlaga, ti encimi povzročijo kalitev. V kalčkih je 10-100 krat več encimov, kot v odrasli rastlini. Toda zgodba o kalčkih se tukaj še ne konča. Žitni kalčki so bolj alkalni, imajo več vitaminov, so manj alergeni in brez fitatov.

 Ti poganjki so najboljše naravno zdravilo (ječmen, pšenica, oves) in jih lahko uživamo sveže, kot sok, ali pa v prahu. Vsebujejo klorofil, encime, vitamine in druga esencialna hranila. Z njihovo pomočjo uravnamo sladkor v krvi, zvišamo produkcijo hemoglobina, nevtralizirajo strupe v telesu, čistijo jetra in odstranijo težke kovine iz telesa.

 Torej je pri žitaricah pomembno tudi to, v kakšni obliki jih jemo (surovo-kuhano, mlado-odraslo), saj se lahko zdravilni učinki dramatično zvišajo.

Oves lahko skuhamo na tak način, da je še vedno živ in da lahko raste: polnozrnat ovsen drobljenec damo v termo steklenico in vlijemo vročo vodo. Preko noči ga pustimo v termosu in naslednji dan imamo ovseno kašo. Ker pa so encimi še živi, lahko drobljenec zopet zraste.

 Prej sem omenil fitate - soli fitinske kisline - to so primarno oblika skladiščenja žveplenih spojin, najdemo jih v žitu, stročnicah in oreščkih, ki zadržujejo hranila, da se ta sprostijo pri kaljenju in rasti rastlin. Toda na žalost, če se rastlina konzumira še preden se ta zaloga hranil uporabi za svoj namen, potem nastanejo težave, saj fitati onemogočijo telesu absorpcijo cinka, železa in kalcija, torej mineralov, ki se nahajajo v hrani. To je predvsem pomembno pri otrocih in za ljudi v nerazvitem svetu. Toda če zrnje in semena namočimo v vodo preko noči, nakar moramo seveda to tekočino odtočiti, te fitate odstranimo.

 Fitati so po drugi strani lahko izredno koristni (največ jih je v rastlinah, ki imajo veliko vlaknin), saj v črevesju nase vežejo minerale, ki jih telo ni uporabilo. To je predvsem važno v primeru železa, saj preveč železa lahko povzroči rak in srčno-žilne bolezni. Fitati lahko zmanjšajo vnos nevarnega železa kar za polovico!

 Fitati so v hrani negativen element (predvsem v polnozrnati hrani), kot prehrambeni dodatek pa so koristni, saj v črevesju delujejo kot antioksidanti.

 In še nekaj o O.H. Bolj ko so ti enostavni (sladkor), hitreje preidejo v telo, kar pa ni zaželeno. Daljša ko je molekularna veriga, počasneje se absorbirajo. Toda tudi nekateri O.H. z dolgo verigo, lahko hitro preidejo v telo. Tak primer je banana, krompir, pa tudi vsa rafinirana žita in maltodekstrin, ki se ga dostikrat dodaja k industrijsko obdelani hrani.

Na koncu koncev vsi ogljikovi hidrati postanejo glukoza (sladkor), ki ga celice nujno potrebujejo. Važno je, da ta proces traja čim dlje. To olajša delo našemu telesu in glukoze ne spreminja v maščobo ( pomembno za vitko linijo in pri fizičnih naporih).

Alergije

 Mleko in izdelki iz njega, koruza in pšenica so poznani alergeni. Skoraj vsakdo je v neki meri alergičen na te tri vrste hrane. Razlog za to se nahaja v tem, da vsebujejo velike beljakovinske molekule, ki jih telo ne more v celoti presnoviti. Zato jih ima organizem za tujke in imunski sistem sproži alergijski odziv. To se manifestira v črevesu kot napenjanje, krči, razvije pa se lahko tudi Crohnova bolezen. Če pa te molekule preidejo v kri, nastane CIC (Circulating Immune Complexes), kar lahko povzroči avtoimunske težave.

 Veliko ljudi v bistvu žitaric ne prenaša, določeno število pa zboli za celiakijo, bolezen tenkega črevesa. Ti se morajo taki hrani izogibati. Oboleli za celiakijo lahko jedo riž namesto žitaric. Gluten je tisti, katerega se morajo bolniki za celiakijo izogibati, saj so nanj alergični. Vendar pa to ni tako preprosto, saj ga lahko najdemo v taki hrani kot je npr. pomme frittes, s katerim nas postrežejo v restavraciji. Gluten, ki se nahaja v pšeničnem škrobu, dostikrat dodajajo prehrambenim izdelkom, pa tudi pakiranemu sadju in zelenjavi, saj preprečuje, da bi se zlepilo. Lahko ga najdemo tudi v plastelinu, s katerim se igrajo otroci. Celiakija je v razvitem svetu na pohodu, celo pri dojenčkih.

 Obstajajo pa tudi snovi, ki niso hranila, pa kljub temu igrajo pomembno vlogo za zdravje. Imenujemo jih fotokemikalije in se tudi nahajajo v žitu. Verjetno so ljudem najbolj poznani beta-glucani, saponini in steroli. Verjetno jih bodo v bodočnosti odkrili še veliko novih. Niso hranila, toda delujejo zaščitno na telo: so antioksidanti, pomagajo zniževati raven holesterola ter so veliki 'borci' proti raku. Zaenkrat vemo, da se nahajajo v lanenem semenu in sezamu ter v ovsu.

In še za konec

 Zavedati se moramo, da se žitarice v glavnem pridelujejo industrijsko, torej so polne pesticidov in herbicidov (v moki pa je še veliko drugih kemikalij), kar velja predvsem za pšenico. Še več je teh strupov v zrnju (polnozrnati izdelki), zato se je pametno žitaricam izogibati. Namesto pšenice je dosti bolje za peko kruha uporabljati pirino moko. Če imate možnost kupujte ekološko pridelano žito. Jejte pa veliko kalčkov, ki jih lahko tudi sami gojite doma. Pri kalčkih bodite pozorni na to, da imajo ponavadi veliko plesni, ki jo človek ne more opaziti, je pa zdravju nevarna, zato kalčke sperite pod vročo vodo, ali pa z ozonirano vodo, lahko pa tudi z razredčenim vodikovim peroksidom. Za lažjo prebavo žitaric, je dobro jemati prebavne encime (seveda tudi za drugo hrano).